O Holy Night

The Lord Bless You and Keep You (John Rutter)

Blagoslovljen Sveti večer, Noč

Jezus will find You tonight.

Zima, ki je ni

Nisem vedela, kako zelo pogrešam mraz in sneg.
Saj je prijetno, ko v travi še vedno cvetijo marjetice
in na vrtovih kakšna vrtnica.
Decembra.

Pa vendar je čudno in nenavadno, ko je tako toplo
(čeprav praktično; še vedno sem v dokaj lahkih oblačilih in obutvi).
V mestu je sivina in meglena koprena.

Sončna luč ugaša.
Tema se zadržuje z meglo čez dan, povsod...

Prejšnjo nedeljo je po skavtih prišla je luč miru iz Betlehema.
Nosila sem jo, v lanternici
previdno, skozi večer, čez obvoznico,
domov.
In ko sem se sinoči vračala domov,
sem skozi meglo videla lučko na našem balkonu.

Hecno, svečka presvetli meglo.

Jutri je sončev obrat.
Spet počasi v daljši dan, v svetlobo.
Božič prihaja.

Potihem si želim,
da bi namesto meglene beline
mesto pobelil sneg.

Jim Morrison ~ The Severed Garden

Spomin(čice)

...če bom kdaj zmogla zapisati vse,
kar sem mislila, da moram, potem...
potem bom verjetno umrla.
Od sramu, od žalosti, od izpraznjenosti.

Ker vse to, kar že toliko let nosim s seboj, v telesu,
zavzema vse več prostora.
Dobesedno.
Vsako jutro se zbujam iz nenavadnih sanj,
zgodb, ki niso moje.
Pa vendar so moje,
če se dogajajo v moji glavi.
V tem nenavadnem prostoru,
kjer vse nastaja.
Menda.

Zakaj pa mi potem začne razbijati srce,
ko zaslišim določen glas, slišim melodijo, vidim podobo, ki me preseneti in zbudi zanimanje...,
čutim v želodcu, v rokah, v prstih, na konicah prstov...
Vsa sem telo.
In tudi glava je telo, ne?
Nikoli nisem pomislila na to.

V življenju je (bilo) treba ravnati 'z glavo'.
In če glava ni v redu?

In kako veš, da ni v redu?
Če te potem, čez čas, začne nekje nekaj boleti.

Najprej tako rahlo, kot utrujene mišice po dolgi hoji navkreber...
in sčasoma izzveni, če dobro spočiješ, popiješ dovolj tekočine, zmasiraš utrujene mišice... skratka, se posvetiš telesu, ga slišiš, mu 'ustrežeš'...
... če se potem spet in spet, vsak dan znova zaženeš v strmino in prisopihaš na vrh in spet navzdol in to počneš tako, ker je dobro in fajn za telo, vmes pa ni časa za počitek in vse postaja le vojna napoved telesu in znancem in časopisnim člankom ....
... potem si pridobiš kondicijo in je vse ok...
verjetno...

Sekvenca s svečo, Nostalgija (film)
Andrei Tarkovsky

... lahko pa je tudi drugačna bolečina;
takšna, navidez brez vzroka...
Pride nenadoma, od nikoder,
naprimer kot napad ledvičnih kamnov (kako zabavna se mi je zdela ta besedna zveza, ko sem nekoč med enim od 'napadov', klicala zdravnika in sestri na strogo vprašanje, zakaj moram nujno in takoj priti, čeprav nisem naročena, odgovorila:
'zaradi napada ledvičnih kamnov' :)) ...
...čeprav sem čepela skrčena v embria in komaj dihala od bolečine, je ta stavek povzročil, da sem se celo zmogla nasmehniti in reči:
'Ane, kako se hecno sliši, 'napad ledvičnih kamnov', kakor napad 'malih zelenih' ali kaj podobnega?'
  Pa je bila kar tišina na drugi strani, dokler nisem resno rekla, da če lahko kar pridem... pa me je k temu itak prisilil nov 'napad'...).

Bolečin je veliko.
Se mi zdi da toliko kot nas je na svetu...
In kot da bi to ne bilo dovolj, jih ima vsak 'na voljo' več ;)
In menda nihče ne more drugega začutiti v njegovi bolečini...
Bo kar držalo.
Žal.
Zelo.

Začela sem govoriti o tem, da če vselej poslušaš glavo, lahko začne boleti telo.
Govori se tudi o duši.
Pojma nimam, kaj je duša.
Morda je prenašalec sporočil med glavo in telesom, med glavo in srcem.
Ali pa je duša srce?
Potem pa je itak v vsem telesu, ne?
V krvi?

Pravijo tudi,
poslušaj svoje srce.
Lep stavek.

Prvič sem zares slišala svoje srce skozi stetoskop pri vajah Zdravstvene nege.
Pretreslo me je.

A takrat sem tudi tuje, sošolkino srce prvič (za)slišala.
Nenadoma je bila tam pred menoj mlada žena, z glasnim srcem.
Bili je tako intimno, tako močno... kot bi mi zaupala svojo najglobljo skrivnost.
Ali še huje, kot da bi jaz vzela nekaj, kar mi ne pripada, kot da bi slišala nekaj, česar bi ne smela...
... ne vem, bilo je tako močno.
Lepo...
In sem se (ji) nasmehnila in rekla:
"Wow, to je pa tako zares."

Kako uboga sem v besedah.
Posebej v velikih trenutkih.
Ali pa v preprostih... skoraj nikoli ne rečem tistega, kar se mi zdi, da bi morala...

Bitje srca.
Heart beat.
... najbolj pretresljivo je (bilo) spoznanje, da je (bilo) slišati oboje src skoraj enako (sploh za začetniška ušesa).
Glasno, ritmično, vztrajno...
... in tako brez mojega vpliva...

Torej,
glava, telo, srce, 'duša'...
kje se vse začne?





Fotografije: Internet

John Tavener - Song of the Angel

Ne vem, kako pojejo angeli,
čeprav sem si kot otrok predstavljala, da se v nebesih vedno prepeva...

... stara mama je vedela povedati, da se vnebesih menda lušči fižol ;),
o prepevanju ni rekla kaj dosti.
  Od kod je prišlo to, da se lušči fižol, si ne morem predstavljati.
Morda iz tega, da je luščenje fižola bilo nekoč počitek,
po težkem delu na polju...



???
Kako zveni Angelski glas,
ki je prišel
in Oznanil
Mariji...

O Skrivnosti(h) in glasbi govoriti ne gre...


Včasih je kakšen glasbeni čas tako nezemeljski, tako eteričen in zdravilen,
da ga preprosto moram poslušati,
večkrat,
s slušalkami na ušesih in prav nič početi...
... pa sem skoraj v nebesih...

Advent

Koliko venčkov!

Tako nekako je bil videti naš venček, seveda z manjšimi pentljami in svečami... (Foto: Internet) 

Adventni venček. Spet...
Ko sem bila majhna, smo imeli umetnega, bil je na stojalu (podobnem kot je na fotografiji) in imel je rdeče pentlje... sčasoma je postal 'ofucan'.
Ne vem, kdaj smo naredili prvega iz živega zelenja.
Dokler sem bila doma, sem bila zadolžena za izdelavo.
Gozd v bližini hiše je nudil vse, kar sem potrebovala.

Ob večku, ki je v začetku močno dišal in že klical v spomin Božič, smo molili, ponavadi v nedeljo zvečer, včasih tudi med tednom.
Najprej ugasneš luč.
Nato se prižge svečko.
Kot za rojstni dan :)
Kako čarobno!
Skrivnostno...
Sploh v začetku, ko je gorela le ena...
Ob prižgani sveči je izginil dan in svet z vsemi tegobami in zdelo se je,
da je vse dobro.
In lepo so zvenele adventne pesmi, čeprav molitev je bila vedno skoraj predolga.

Letošnji venček sem spletla iz cipresnih vejic.

Prvi sneg je do tal upognil večjo vejo ciprese, ki je del žive meje, ki raste ob pločniku.
Ko sem šla tistega snežnega večera k maši, sem jo umaknila, hotela sem jo dvigniti 'nazaj', pa ni šlo.
Ko sem se vračala, je veja še vedno visela čez potko.
Stala sem tam in premišljevala, kako naj jo postavim 'na mesto'...
in je prišla misel:
'Nekdo bo vejo odlomil, odžagal, ker 'ovira', torej lahko odlomim nekaj vejic in jih uporabim za adventni venček... čeprav je do takrat še dober teden'...
...poleg tega je cipresa zelo ustrezna za to, ker se ne osipa kot smrečje...

Meni je vedno tako zelo težko lomiti, rezati veje živega drevesa, tako da sem na sprehodih po gozdu pobirala veje, ki so ležale na tleh...
...ki jih je odlomil veter...

In potem sem, čeprav s težavo, odlomila nekaj vej in jih prinesla domov...
Kako so mi dišale roke!

Potem so na balkonu čakale do sinoči.
Šele zvečer sem sedla za kuhinjsko mizo
in pod mojimi rokami je nastal majhen, preprost venček.
...toliko misli in vsega sem vpletla...

Samo zelenje...
...svečke pridejo, sproti...


V ozadju je bila nenavadna glasbena podlaga... album Pet Sounds od Beach Boys...

Venec je vsako leto drugačen. Kot je vsako leto, vsak dan...
Vedno 'uporabim', kar mi pride na pot, pod roko.
Vselej drugačno.
Vselej isto.
Krog...

Molk

Bazilika sv. Marije Magdalene, Vezelay  

Vse ima svojo uro,

vsako veselje ima svoj čas pod nebom:

Je čas rojevanja in čas umiranja.

čas sajenja in čas ruvanja

nasada.

Je čas pobijanja in čas zdravljenja,

čas podiranja in čas zidanja.

Je čas jokanja in čas smejanja,

čas žalovanja in čas čas plesanja.

Je čas zametavanja biserov in 

čas zbiranja biserov,

čas objemanja in

čas odtegovanja objemanju.

Je čas pridobivanja in čas

zapravljanja,

čas hranjenja in čas zametavanja.

Je čas paranja in čas šivanja,

čas molčanja in čas govorjenja.

Je čas ljubezni in čas sovraštva,

čas vojne in čas miru.

Pridigar 3, 1-8

Rostropovich/Bach, Preludij k Prvi suiti

Foto: Internet

ENDE NEU

Didos lament, Purcell

tam čez, 

čez konico 

gotskega oboka

najvišje stolpnice

čistega veka

tam

čez vse koničaste stvari

se bova srečala

do takrat pa ti zidaj

najvišje gotske katedrale

stolpnice

jaz pa 

(ti) bom opisovala

marjetice

Albinoni's Adagio in G minor (Karajan)

Obok

Notre-dame de Reims

Ko se loka stakneta, se že razbežita.

To (približno) podobo sem videla zadnjič z okna; 

na parkirišču pred blokom 

mokre sledi avtomobilskih gum na asfaltu.

Zavila sta vsak na svojo stran, 

iz iste ulice. 

Iz ene sledi 

sta nastali dve. 

In dve smeri.

Kako, da mi nikoli ni potegnilo?

Da je treba za življenje iskati romanski obok, 

ki tišči nazaj k tlom, k zemlji.

In se dela, da je nebo.

A zdaj je prepozno. 

Lok že stoji, gol in brez strehe.

Drug za drugim, 

ogrodje, 

bela rebra 

katedrale,

zračna ladja,

strašna, silna, lepa,

naslonjena na zrak.

Chartres

A 

pod šiljaste oboke

(s)plahuta

visoko

vse resnično

in je kot Severnica;

vedno tam nekje

na videz strašna os,

ki prebada kroglo

kot v sredini

nagnjeno v temo...

O Bog, obok!

In je zaradi Severnice mraz na polih,

kjer se dotika, pretika

skoz,

na južni pol?...

Se lahko,

če pridem tik na os,

za hip ustavim,

ljuba krogla?

... In zamrznem.

... v nevidno os,

v kitove vosi,

v krog,

ki kroži naokrog?...

... o Ti!

sosednji 

in tako za zmeraj

nedotaknjen 

lok...

... brez tebe bi me ne bilo.

In se na vse stropih 

katedral 

ponavlja to,

kar sem ugotovila šele zdaj:

da stik ni nekaj,

kar bi 

za stalno tu bilo;

da stik je večja še daljava,

še širše,

daljnejše,

prekrižano nebo

v neskončnost

(izpeljano...)

... nagnjeno

k Drugemu...

Tintern Abbey

In ko se stakneta,

se vrneta

vsaksebi,

kot kraka škarij

osamljena

v nebo.

3. 7. 2005

Foto: Internet

... petje, petje, petje...

... iz mene prihaja petje...

Zvok je mehansko valovanje.

Zvok je moje stanovanje.

Zvok je gibanje.

            Zvok je bivanje.

                      Zvok je nihanje.

                               Zvok je dihanje.

Foto: Internet

Mind Blowing! ...Earth Compared To The Rest Of The Universe - Amazing G...

Planets' and stars' size comparison

Nostalgija

Nostalgija je tesnoba,

ki jo občutimo zaradi časa,

ki je pretekel zaman,

ker se nismo bili sposobni

zanesti na svoje duhovne  sile,

jih urediti

in opraviti svojo dolžnost.

Andrej Tarkovsky

Fotografiji sta iz filma Nostalgija, Andreja Tarkovskega.

'Now i wanna die'

To je še najbolj podobno tistemu, kar sem videla

Sinoči sem videla meteor!!!

WOW!!!

V živo.

Tiho sijoč,
z žarečim repom, je priletel iz teme nad menoj...
..- se razpršil, razletel...
... v temo...

Bilo je svetlo, žareče, bolj žareče... in nato ni bilo ničesar več.

Zdi se mi, da je o tem še težje pisati kot o glasbi.

Ne vem, koliko časa je trajalo.
Trenutek.
Dva.
Z repom :).

In niti najmanj nisem bila pripravljena, čeprav vem, da so prav v teh dneh menda vidni meteorji.

Čakala sem na bus na avtobusni postaji pred cerkvijo svetega Antona Padovanskega na Viču.

Ura je bila petnajst minut čez osmo zvečer,
zdelo se je že zelo pozno, ker je tema že od šestih dalje.

V nekem trenutku sem se zazrla v rumene krošnje dreves nad seboj.
V temi, v soju luči, dobi podnevi žareče rumeno listje tak nenavaden, mat odtenek...

Potem se je zgodilo;

nad menoj je močno zažarel rahlo upognjen lok svetlobe,
ki je na koncu/začetku še močneje zažarel
in se neslišno razpršil v temo.



Ne vem, zakaj se mi je reklo in še manj, zakaj v angleščini ;):

'Now i wanna die.'

Prav zaslišala sem se (kot se včasih zbudim iz sanj, ko se slišim govoriti)
... in šlo mi je na smeh...
postala sem tiho vesela  in zmedena...
...( kot takrat, ko srečaš nekoga, ki ga imaš rad,
pa je že davno odšel iz tvojega življenja...
...potem pa, nekega dne,
ko že dolgo ne pogrešaš več,
stopi predte...
... in..
... in nato vse skupaj spet izgine.


Ko sem malo prišla k sebi, sem se obrnila in zagledala žensko, ki je gledala mene.
Ne vem, če je videla meteor, bolj se mi zdi, da je slišala mene ;).
Imelo me je, da bi rekla:
'Ste videli?'
Pa nisem.

Kar bila sem tam, z razbijajočim srcem,
vesela kot otrok.
Spominjam se zadnjega meteorja, ki sem ga videla 17. maja 2013, zvečer.

Česa takega ne pozabiš zlepa.

'Kamen',
'odpadek' iz Vesolja,
ki ob vstopu v Zemljino ozračje zagori
in ponavadi zgori.
A za hip
pusti lepo, svetlo in žarečo sled.

Fotografije so (jasno) z interneta.

Ne boj se. Zemlja se vrti.

Karel, na kontrabasistovi desni, v zadnji vrsti

Danes ima imendan moj ajta Karel. 
Imendan je god po slovensko.
In imendan, kot v Prekmurju pravimo godu,
je zelo povedna beseda.

Ajta je po prekmursko ata, stari oče.
Našega starega očeta smo vsi klicali ajta.

Na sliki zgoraj je bil star 13 let. 
Igral je v šolskem tamburaškem orkestru.
Nikoli ga nisem slišala igrati tamburice, verjetno je tudi ta sposojena iz šolskega orkestra.

Tistega leta, ko se je rodil, se je  začela 1. svetovna vojna in njegov oče je bila vpoklican. Zapustil je ženo in otroke in se nikoli ni vrnil. 
Ajta je že kot dete izgubil očeta.
Ki ga sploh ni imel.
Kot mnogo otrok tistega časa.

Potem je prevzel skrb za družino, čeprav je bil najmlajši. 
Njegova mama je od žalosti zbolela, 
mi je povedal.
Na dan Vseh svetih sva vedno šla na njen grob 
in prižgala svečo.
Spraševala sem ga o njej, 
on pa je vedno rekel, 
da je bila dobra, a bolna od žalosti.

Potem, enkrat, ko je bil že kar v letih, je oženil mojo staro mamo.
Rada sta se imela. 
Bil je mož beseda, skrben, ljubeč in nagle jeze.

Bila sem njegova prva vnukinja.
Sledila sem mu na vsakem koraku, sedem let.
Nikoli se ni naveličal mojih vprašanj.
Včasih ni vedel odgovora.

Z njim in (staro) mamo sem živela, 
skozi vse naravne cikle: 
previdno, postopno rojevanje 
v pomladih, 
vroča žetvena in poplavna poletja, 
jeseni, 
dišečih po grozdju v preši, pečenem kostanju in koruznem latju
ter hladne zime 
v topli kuhinji, z ledenimi rožami v iži.
Sedem let.


Ob večerih, pred spanjem, sva posedala pred hišo in gledala v dolino in sosednje hribčke...

  "Kaj je za hribi, ajta? So tam nebesa??"
    
      "Ne, nebesa so drugje, pravijo, da na nebu. Tam je ena druga vas in potem še ena..."
  
"Ampak, če ne bi bilo hribov, bi jih lahko vse videla? Bi videla tudi v Nemčijo?"
     
     "Ja, če ne bi bilo hribov, bi videla malo dlje, a še vedno ne Nemčije. Zemlja je okrogla..."


Kaaaj???



Tisti hip 
sem z vso jasnostjo zgodnjega otroštva začutila 'okroglost' Zemlje. 
Trenutek ostaja v meni, verjetno zapisan v mojo DNK, do danes. 

V delčku hipa sem začutila, 
da bom padla dol, 
nekam..., 
ker če je Zemlja okrogla, 
pač ne moremo kar tako biti na njej...

...pograbila sem njegovo roko, ki je počivala na kolenih in se stisnila k njemu:
  "Padla bom... dol... zakaj ne pademo dol...???"

On pa me je objel in močno stisnil k sebi:
     "Ne boj se, ne bomo padli dol. Zemlja se vrti in ..."

Sploh nisem več dohajala:
  "Kaaaj, vrti se??? Kako se vrti, ko pa ne čutim?"

Od tu dalje ne vem več, kako je šel pogovor. 
A prvo živo srečanje s čudežem gravitacije, 
okroglosti, 
neskončnosti 
je odprlo neskončne razsežnosti 
čudeža življenja. 


Prehitro je umrl, ajta. 

Prav, ko se je začel čudež otroštva razblinjati
in se spreminjati v nekaj neznanega...
Ni bilo več varne roke, jasne besede, neskončnih možnosti.

In ni bilo nikogar, ki bi rekel:
  'Ne boj se. Zemlja se vrti.'

Zadnjo zimo sem ga prosila, naj mi iz slame splete koš za perilo. 
On je namreč ob zimskih večerih pletel košare iz pšenične slame.

Najprej se je upiral, da tega ne zna in potem je začel, 
med zimskimi počitnicami. 
Začne se z majceno spiralo in se, 
spiralno,
nadaljuje v želeno obliko, 
do konca.
Tako je nastalo dno.

A pred 33. leti je pomlad prekmalu prišla...
... bila je sončna in polna regratovih cvetov... 
... poletje je bilo morje... 
... jesen nova šola...

... v začetku zime se je iztekla njegova življenjska spirala
tu, na Zemlji... 


... in slamnata spirala je ostala nedokončana...

Ali pa je prav ta oblika morala biti? 

Minljivo

Megla zastira pogled na sosednje bloke. Vse je zavito v tančico razredčenega mleka.
Takšna jutra so v Ljubljani pogosta, tudi poleti se kdaj zgodi.

Rada imam takšna jutra.
Čeprav se mi zarosijo očala, ko stopim ven (ja, hladno je) in so po nekaj minutah zunaj vsa oblačila prežeta z vlago, vsaj tak občutek imam.

Velikokrat se iz takšnega jutra rodi jasen, še posebej sončen dan.
Ali pa se mi zdi bolj jasen in sončen prav zaradi megle, ki se počasi, neznaznavno, redči.

Veliko rumene je v teh dneh. Na drevju, po tleh.
Barve listja uravnotežajo vse krajše dni.
To žarenje, ki se vsak dan tako silovito daje očem, je boleče.
Žareti, tik pred koncem, si vzeti vso pozornost...

Kako zelo drevesa označujejo čas.
Ne glede na vreme, ki si letne čase jemlje po svoje.

Drevesa ohranjajo svojo uro.

Če je zima posebej mrzla in dolga, čakajo.
In kako šele jaz!
Potem pa, nekega dne, vsaj zdi se tako, vsa naenkrat vzbrstijo, ozelenijo, vzcvetijo....
Kakšna sila je v tistih dneh, kako močno življenje.

Poleti jih ne bi opazila, izgubijo 'atraktivnost'.
A so tam, zavetje pred soncem.
Nobena marela na svetu ne daje take sence kot drevo.

In potem jesen.
Zdi se kot tista pomladna sila, ki barva v neopisljivo.
Neponovljivo.
Minljivo.
Dva lista nista enaka.
Kaj šele dve drevesi...

In potem... zima.
Temne, gole veje.
Korenine, vraščene v nebo.

O, drevo!


S katero barvo lahko povežem letni čas?
Samo eno.
Pomlad = zelena.
Poletje  = temno zelena (dolgo ni bilo asociacije).
Jesen    = rumena.
Zima     = kovinsko modra.

O filmu Andreja Tarkovskega, s pomenljivim naslovom Nostalgija, pa kdaj drugič.

In medtem, ko sem pisala in padla v glasbo:

  Različni zorni koti...

 Tečem za izginjajočo meglo....

Marjana Deržaj -- Orion

PROSTOR ZA DOMIŠLJIJO

Tam,

kjer sem si spomladi želela

kamen,

pod nesrečnim številom reber,

tam zdaj spet teče kri,

rdeča kot mak v oktobru...

...pod slano,

v nebarvo (s)krvavi.

Tam zdaj ni več kamna.

Tam bije očetova stara ura

čisto po svoje

moj čas

in mati jo ob praznikih navije

na točen čas.

ANGSTBLÜTE

Foto: Erich Greiner

Angsblüte:

ko drevo, preden 'umre', še enkrat zacveti.

Foto: Internet

Na Chiricovih trgih skoraj nikoli ni ljudi.

Molče stojijo težke sence stvari.

Težka sivina visi med nama,

si dejal.

Pisanje ni nič.

Saj lahko počakava, da mine letargija,

sem rekla.

Iz strahu bo zrastel hrast

Iz strahu bo zrasel hrast.

Želod,

ki ga je neke zimske noči

prekrila plast slane,

se je s koničasto korenino oprijel 

zmrzle zemlje

in čakal na pomlad,

daljni in neskončni čas

stisnjen v seme,

v lupini,

mali,

strašni hrast

z zelenimi spomini.

Tindersticks - Cherry Blossoms

Herman in Francozinja (pravljica o ženi, ki je čakala)

Pravijo, da je Herman dal ime svoji majhni, pisani barki Francozinja.

Privezana je bila ob starem, kamnitem pomolu, s kot roka debelo vrvjo, ki je bila navita okoli nizkega, kovinskega stebra, kakor konec niti na vretenu, s katerim se igra mačka. 
Vsa je bila iz lesa, ki so ga pripeljali iz Črnega gozda.

Dolgo je že, odkar je prišel tujec iz Ravne dežele v pristanišče, da bi postal mornar. Postopal je po pristanišču za delom in čakal na izplutje Velike ladje.
  Nekaj dni prej, preden bi moral odpluti, je zgodaj zjutraj, še preden je vzšlo sonce, zašel iz mesta in se napotil po ravni obali. 
Bos je brodil po mehkem pesku, ki ga je v dolgih, enakomernih valovih zalivalo morje in se spominjal peska iz rojstne dežele:
  
  'Kako je vsepovsod vse isto,' se je veselil.
In gledal je velike, nepremične ladje na obzorju.
  'Kako je videti ta obala iz tiste ladje?'
je pomislil in se hitro ozrl na pristanišče, kjer je mirno čakala njegova velika ladja.
Isti hip se je nad hribi, ki so obdajali pristaniško naselje, prikazal vršiček sonca.
  'Še malo, pa bom sam videl, kako je videti zemlja na obzorju,' 
si je dejal in poskočil, da si je zmočil zavihane hlače.

Čez nešteto korakov in valov se je obala začela spreminjati v kamnito. Najprej je kdaj pa kdaj začutil kamen pod podplati, nato so iz peska pred njim začele poganjati vse večje skale, ki jih bilo vedno več skupaj. Polagoma je pesek povsem izginil in moral je plezati po skalah in se jih oprijemati. 
Tu je morje postalo bolj nemirno, ni se moglo enakomerno razlivati.
Iskalo je vse mogoče poti na obalo in se rahlo penilo, pljuskalo, tleskalo... 
Zvoki prelivanja, odlivanja, zalivanja, curljanja, pretakanja, kašljanja so bili tako novi kot vse v njegovem življenju. 
  Sedel je na oblo skalo, da bi prisluhnil. 
Ko se je z roko oprl na kamen, je začutil drugačno, hrapavo površino pod dlanjo. 
Bilo je nekaj rdečega, nenavadne oblike, kot bi bila v kristal ujeta nenavadna žival.
  'To so bitja, ki jih ni več, pa so se stisnila v kamen, ' se je spomnil.
Ko je bil še otrok, je o tem bral v neki nenavadni knjigi. 
In bil je vesel, da se je lahko dotaknil žive podobe iz skoraj pozabljene knjige. 

Poslušal je torej morje, z dlanjo dotikal okamnelo bitje in strmel v daljavo.
Naenkrat je na levi, na prav tako zaobljeni skali, obdani z vodo, zagledal deklico.
Nepremično je sedela in strmela v daljavo, v isto smer, kamor je nekaj hipov prej zrl on.
Ni ga opazila. ker bila skoraj na morju, on pa se je klatil bolj po robu.
  Če bi zavpil, bi ga tako ali tako ne slišala. Torej je čakal, da bo vstala in se napotila nazaj na kopno.
Tako sta sedela tam, od daleč videti skupaj, a vsak na svoji skali, ne da bi vedela drug za drugega.
Pravzaprav je on že vedel zanjo in je z levim očesom ves čas pogledoval k njej.

Medtem je sonce osvetlilo skalo, kjer je sedela in kot bi jo zbudilo, se nenadoma premaknila, se pretegnila in vstala. 
Ni bila presenečena, ko ga je zagledala. 
Skočila je na naslednjo skalo tako spretno, da je le strmel vanjo in v hipu pozabil, da je ves čas razmišljal, kako ji bo, ko bo hotela na obalo, ponudil roko. 
Sploh ni pomislil, da je prišla tja brez njega.

Nasmehnila se mu je in tako so govorili, da sta skupaj šla v pristanišče
in potem po ozki uličici, do konca. 
Tam je bilo morje v majhnem zalivu povsem mirno.
V hiši, ki je rasla iz peska tik ob njem, je živela sama. 
V zalivu pred hišo je na pesku stala lesena barka, podprta z lesenim ogrodjem.
Zgradil jo njen oče in preden jo je dokončal, je umrl.

Še vedno je dišala po svežem lesu.
On je prepoznal vonj dreves, iz katerih je bila narejena, pravijo.

Barka je bila pravzaprav gotova.
Treba jo je bilo je pobarvati, napeti jadro in ji dati ime.
In odpluti.

Še isti dan, ko je sonce tonilo, sta jo začela barvati. 
In vsako jutro, še preden se je dvignilo visoko, sta bila tam in molče barvala.
Včasih sta se spogledala, gledala drug drugega, pa spet nadaljevala.

Nekega dne je bila barka, pisana od vseh mogočih barv, gotova. Obsijana od zahajajočega sonca je molela v zrak goli jambor. 
Sedla sta na tla poleg nje in skupaj zrla v daljavo.


Naslednje jutro sta prinesla iz hiše v svitek zvito belo laneno platno. 
Stopila sta na barko in pripela jadro.
Hodila sta po krovu in se je dotikala.

Nihče ne ve, kdo ji je dal ime
in ali ga je zapisala ona ali on. 
Bilo je tako nenavadno za tiste in vse čase, 
da si ga nihče ni zapomnil.

Odplula sta naslednje jutro,  potem, ko sta jo skupaj porinila po pesku v vodo.
Ljudje so jo opazovali s pomola in v daljavi videli le belo jadro.
Zvečer sta se vrnila 
in jo z vrvjo privezala k staremu jeklenemu kavlju, ki je bil že v začetku vzidan v hišo.

Zjutraj je sonce najprej zalilo hišo in barko v zalivu in nato pristanišče,
nato je čez vse legel zategel zvok ladijske sirene. 
Klic Velike ladje.

Šla sta k barki in jo trdneje privezala, malo postala z nogami v vodi.
Nato sta obula čevlje in stopila po uličici proti pristanišču.

Iz hiš so molče prihajali možje s težkimi vrečami.
Dečki v mornarskih uniformah z lesenimi kovčki. 
Žene, zavite v temne rute...
... in vsi so hodili proti pristanišču.
  
Tam je stala, lebdela na vodi, večja kot njihove hiše,
Velika ladja. 
Lepa in bela in visoka. 

Možje so po mostičku, drug za drugim, odhajali na krov, od koder je zvenela godba. 
Izginjali so v velikem trupu in se potem znova prikazali za ograjo, visoko nad glavami, ki so strmele v višino.
Še nekajkrat je zatulilo, ko sta se objela in spustila.
Med zadnjimi je stopil po mostičku in se ozrl,
tik preden je vstopil
in rahlo dvignil roko.
Nepremično je stala tam in dvignila obe roki, 
kot bi hotela seči k njemu. 
V višini glave sta roki nenadoma obstali v zraku
in nato omahnili ob telesu.

Ko sta se spet zagledala, nista storila nič. 

Množica je vrvela, jokala, kričala, hlipala, klicala, se prerivala, godba je igrala, 
onadva pa sta stala, 
on na vodi in ona na kamnu pomola in čakala. 

Mornarji so odpletli težke vrvi in jih pometali na krov. 
Nato so še sami stekli po mostičku in nazadnje je še ta izginil v belem, neskončnem boku  
ladje.

V trupu je močneje zabrnelo in ladja se težko zdrznila
in premaknila in nekje zadaj je bilo za hip slišati hrumenje vode
med propelerji. 
Počasi se je Velika bela ladja odmikala od pomola
in množica se je umirjala. 

Nekateri so še mahali in tu in tam je bilo slišati še kak klic in zamirajočo glasbo.

Dolgo je odhajala iz zaliva in vrtinčila vodo v velike, peneče brazde. 
Nekaj žensk je še stalo tam in ona med njimi. 

Potem je odšla s pomola na peščeno obalo, sezula čevlje in bredla do skal, kjer je še dolgo gledala za Veliko ladjo, ki je plula na vzhod in je postajala vse manjša, dokler ni zginila na obzorju.
Pravijo, da je potonila nekje v Severnih morjih.

Caspar David Friedrich, Meeresufer im Mondschein

Ona pa je skrbela za barko in sama kdaj pa kdaj odjadrala z njo, 
jo potem spet trdno privezala
in pred hišo tkala platnena jadra.
Nikoli je ni posodila nikomur, 
dokler se v pristanišče ni vrnil Herman.

Prišel je kot kapitan ribiške ladje,
iz sosednjega pristanišča. 
O njem so govorili,
 da je, kot se reče,
videl že veliko sveta.
In že z morja je videl pisano barko. 
Poslušno je ždela ob hiši,
v zalivu, ki se ga iz pristanišča ni videlo.

Na kopnem je malo povprašal naokoli in poiskal hišo z barko. 
In tu bi moral govoriti z žensko, 
ki je molče tkala platno. 
Vsak dan je ves dan tkala,
potem, ko se je vrnila s skal, 
kjer je še vedno posedala vsako jutro, do sončnega vzhoda.

Bila je stara, temna, trda žena. 
Pustila ga je, da je govoril. 

Barko videl z morja že kot mladenič, ko je odhajal na Veliko morje. 
Bila je še vsa v barvi tujega lesa
in želel jo je imeti.

Polagoma je vse manj govoril. 
Videl je da jo bo, če sploh, prepričal z molkom. 
In z vztrajnostjo...

A v resnici nihče ne ve, kaj sta govorila, 
če sploh kaj. 
In nihče ne ve, kako mu je uspelo, da je nazadnje odvezal barko, odplul z njo na morje... 
in se vračal z v pristan, k pomolu pred njegovo hišo.

Zdaj je hodila na skale posedat tudi ob večerih. 
Kdo ve, kaj je čakala... morda luči ladij, ki so plule mimo ponoči. 
Nihče je ni nikoli srečal, ko se je vračala. 
Govorili so, da je včasih kar tam dočakala jutro. 
Še vedno je tkala platno. 
Bilo vedno bolj trdo in belo, ker ga je za beljenje puščala na pesku, v zalivu, 
kjer je nekoč stala nedokončana barka.

Herman ji je vselej, ko je priplul, prinesel sveže ribe
in ko je končala kakšno platno, ga je odpeljal prodat. 

Nikoli ga ni nič spraševala, vselej pa je šla v pristanišče pogledat barko. 
A ni se je več dotaknila.

Nekega dne je ni bilo več pred hišo.
Zvečer ni šla več skozi pristanišče. 
Iskali so jo na skalah, a je niso našli.

Našli so jo v sobi.
Spokojno je spala in sanjala nekaj lepega.
Tako je bilo videti na njenem obrazu.
Še dolgo so govorili o tem. 
In o postelji, pregrnjeni s prav takšnim platnom, kot ga je tkala; 
brez vzorcev in okraskov, 
belo in trdo.

Pokopali so jo na visokem pokopališču,
ki kot nem jezik moli v zaliv pristanišča.

Po tistem je Herman je potegnil verigo skozi lino na krmi barke. 
Na enem koncu jo je pripel na trup, drugi konec s sidrom na koncu, pa spustil v vodo.

V pristanišču so včasih divjale nevihte.
A nikoli več vanj ni priplula kakšna Velika ladja. 
Hiše v pristanišču so se praznile, redko se je rodil kak otrok.

Pravijo, da ji je takrat začel na glas govoriti in kmalu so vsi govorili o Francozinji in Hermanu.

V mirnih časih je mirna in je ne čutim...
... ko mi nežno valovanje daje občutek jadranja.
Ko pride vihar, nevihta, visoki valovi, 
se vrv napenja in popušča, 
ko me premetava po razburkani gladini. 
Takrat začutim vso moč
prepletenih žil mrtve konoplje, 
trmasto vztrajanje kovine v kamnu
in težo jekla, 
vklenjenega v člene verige.


Videti je, da se želi odtrgati,
odpluti. 
In četudi vrv na pomolu popusti, 
je na koncu verige, ki prihaja iz notranjosti skozi drobno lino, 
globoko za dno pripeta...
s težkim, starim sidrom...
...kot veliko nihalo niha z njo sem in tja na vodi.

Člene verige zaraščajo školjke, alge in vse, 
kar se mora za za življenje v morju na nekaj pritrditi.

Sidro je zarito v pristaniški mulj, 
ki se nalaga v vse debelejših plasteh in tiho miruje. 

Globoko spodaj valovi in nevihte ne vznemirijo ničesar.

Treba se je potopiti v postano pristaniško vodo, 
še prej pa zgoraj zajeti dovolj zraka... 
nato poiskati prostor, delček zemlje v vodi, 
kamor je zataknjeno že toliko let, 
da sem že pozabila, koliko.

In dokler se ne potopim v mulj 
in še enkrat umrem 
pod vodo, 
kot sem že nekoč, 
bo sidro tam.

Težko in nevidno.

Le ob nemirnih dneh slišim rožljanje verige v trupu. 

Morda sem kdaj že odvezala vrv, 
tiste prave morske vozle, ki jih navadniki ne poznajo. 
A sidra ne morem dvigniti.


V mojem trupu spi tisoče mornarjev, 
ki zanjo samo to; 
zavozlati in odvozlati. 

Zbuditi moram vse mornarje, 
ves speči krov, 
jih spustiti na kopno, k dekletom iz pristanišč...
... da ko se vrnejo, 
odvežejo vrvi, 
skočijo nazaj na ladjo 
in iz globine potegnejo težko verigo.



Medtem se bom potopila prav do dna. 

Odkopala bom, mulj, pesek in vse usedline...
Sidro bo golo, 
težko obležalo 
z vso težo motne vode na sebi...
pripravljeno, 
da se skozi vodo dvigne nazaj v trup.

Mornarji, na  pomoč!!!

Naj me zasidra v neurjih 
v zalivu, varnem od vetrov in visokih valov! 
Naj me priveže ob pristaniški steber v čakanju, da mine!
Ne predolgo.

V mirnem zalivu je blatno dno. 
Morje tja nosi vse, kar ne more več dalje. 
Nalaga plasti
in nekoč zaliv postane obala. 
Ali prepad.

A barka mora pluti.
Kar naprej...
...v krogu.

!!! Zemlja na obzorju!!!

V resnici nikoli zares ne odpluje
nikamor.
Pluje v krogu, 
v neznano, 
po krogli v znane pristane.

In se vedno znova vrača
kot domači golob.



Potopiti se je treba brez strahu.
Z Zaupanjem in dovolj zraka.
In vedno je pravi čas.
Sidro je moje in od Hermana in Francozinje.
Samo jaz vem zanj.
In vrv in veriga in pomol.

V meni še vedno spijo vsi:
mornarji, 
pletilci vrvi, 
kovači, 
kamnoseki, 
potapljači, 
plavalci toplih morij, ki v pisanih, svetlih globinah ropajo bisere...

Potapljači, ki čistijo dno starih koles, prometnih znakov, klopc, mečev, ogrlic, črepinj...

Le še zbuditi se mora, 
speče, 
priklenjeno ljudstvo, 
da dvignemo sidro nazaj v trup.

Štirje potapljači prinašajo pred Hermana mokre predmete, na katere so se, 
kot na vse, kar dovolj dolgo leži pod vodo, 
naselile alge in polžki. 
Mirno in molče sedi pred svojo hišo, 
v praznem pristanišču 
in pred njim raste kup dolgo potopljenih reči.

Najprej položijo na tople, zlizane kamne star šivalni stroj. 
Zlatega napisa Bobbin se drži morska zvezda. 
Niti ni videti in jermena tudi ne. 
Poleg ležita puška brez kopita 
in motika brez ročaja, z velikim, zevajočim ušesom.

Herman pomigne enemu od potapljačev 
in pokaže na morsko zvezdo, ki se premika po trupu stroja.
Oni jo previdno vzame v roko
in se z njo spusti pod vodo.

Počasi se kup veča. 
Potapljači tiho izginjajo pod gladino
in na drugem koncu z mehurčki vznikajo iz nje, 
z desnim palcem, visoko dvignjenim v zrak in v levici z od daleč nerazpoznavnim predmetom.

Včasih nagubani Hermanov obraz preleti kakor nasmešek. 

Francozinja se mirno guglje in včasih škripne z jamborom, 
drugič pritajeno zacvili z vrvjo.
Vsi molče.
Čakajo, z vsakim potopom nekaj... kar
 ...vsi vedo, da mora priti, 
le treba je odkopati izpod kupa mrtvih predmetov, 
ki so se v vodi že davno začeli počutiti doma.

Deček, ki se potaplja gol, 
položi na pomol trobljo in ogrodje gramofona, 
poraščeno z drobcenimi bitji kot kitov hrbet...
...v ročici gramofona je še igla.

Deček ne zleze iz vode...
... še enkrat potopi 
in ga dolgo ni. 
Ko se prikaže, drži v rokah šop morske trave in spužvo.
Herman mu pomigne
 in deček znova izgine pod gladino.

Na črti obzorja so velike ladje 
videti kot bi jih nekaj vleklo nekam 
ali kot da stojijo.
In na lepem, 
medtem, ko si pokadil cigareto in mižal v soncu, 
izginejo.

Tam, kjer se konča kamniti pomol, 
se začne dolga, ravna obala.
Dolgi valovi prihajajo, eden za drugim se razlivajo po pesku.
Ob pomolu se skoraj sunkovito zaustavljajo in pljuskajo čez, na obdelane kamne.

Francozinja se nemirno ziblje 
in oddaljuje od pomola,
kolikor dopušča vrv.
Dviga se visoko nad valove, 
da je videti spodnji del trupa, ki je običajno pod vodo.
Jambor se nagiblje kot kazalec velike Sončne ure. 

Vrv se napenja in zateglo škriplje.
Zdaj pa zdaj zazveni veriga s členi.



Fotografije so z interneta.