Iz "ruakh", množinska oblika "rukhod",
ki pomeni "sapa",
...iz te znamenite besede,
ki je zapisana v temačni in prelepi drugi vrstici Geneze
"duh božji je vel nad vodami",
je nastal izraz "tire 'n ruakh", spustiti sapo, v različnih fizioloških pomenih:
to potrjuje biblično domačnost izvoljenega ljudstva s Stvarnikom.... (str.16)
VODIK
Kaj sva znala narediti s s svojimi rokami?
Nič ali skoraj nič.
Ženske so znale: naše matere in babice so imele živahne roke in spretne roke,
znale so šivati in kuhati, nekatere tudi igrati klavir, slikati akvarele, vesti,
spletati lase.
Kaj pa mi in naši očetje?
Naše roke so bile hkrati okorne in šibke, nazadovale so in izgubile svojo občutljivost:
bile so najmanj izurjen del naših teles.
Potem, ko so se najprej preizkusile v igri, so se naučile le še pisati.
Znale so se krčevito oprijeti drevesnih vej, po katerih sva z Enricom rada plezala,
iz naravne želje in obenem neizraženega nagiba po povratku k izviru vrste,
toda neznana jim je bila slovesna in uravnotežena teža kladiva,
zgoščena moč rezil, ki so nam jih iz prevelike previdnosti prepovedovali,
umetelna prepletenost lesa,
večja ali manjša trdota železa, svinca in bakra.
Če naj bo človek ustvarjalec, midva nisva bila ustvarjalca: tega sva se z obžalovanjem zavedala.
Steklo v laboratoriju naju je očaralo in plašilo.
V najinih očeh je bilo steklo nekaj, česar se ne smeš dotakniti, ker je krhko.
Ko sva prišla z njim v dotik, sva spoznala, da je steklo snov, ki se razlikuje od vseh drugih,
polna skrivnosti in muhavosti.
V tem je podobno vodi, ki je tudi edinstvena:
a voda je od zmeraj povezana s človekom,
ker mu je življenjsko potrebna,
tako da se njena edinstvenost skriva pod plaščem navade.
Steklo pa je izdelal človek in njegova zgodovina ne sega tako daleč v davnino.
Bilo je najina prva žrtev ali bolje: najin prvi nasprotnik. (str.26)