Trenutki v Velikem času

Listam po albumu fotografij na telefonu.

Preproste so, 'moje, narejene zame'.

Veliko jih je navidez zelo podobnih. Razlikujejo se le v podrobnostih, ki včasih fotografijo skazijo ali pa jo naredijo posebno, nenavadno.

Kakšna me nagovori močno in mi je domača, jasno se spomnim trenutka, občutja.

Druga zbudi začudenje, presenečenje... 

saj res, pozabila sem...

Čisto počasi se bom sprehodila skozi

in se skušala spomniti,

kaj je bilo tisto,

kar sem resnici hotela ujeti, shraniti za zmeraj, za spomin...

Zadržati čas...

...nedeljsko jutro...

24.julij 2o16

Kako dragocena so jutra, ki se začnejo počasi, tiho in rahlo.

Ki dopustijo, da se vse dogaja v svojem času, sproti. Brez morati to in ono in ono...

Ki neopazno preidejo v dan, nevidno, kakor svetloba nežno...

O tej prelepi hvalnici pa kdaj drugič...

Leonard Cohen (pomlad, ki je prešla (v večno))

Berlin.

Bil je torek, 27.april 1993.

Na poti skozi Tiergarten 

od (tedaj še) Kongresshalle

nekam, kjer smo pustili avtomobil.

Bila je ograja. 

Ne vem, kakšna, a spominjam se plakata na njej.

In zelo jasno se spominjam želje.

Ki je ostala želja.

V hvaležen spomin.

Fotografije so z interneta.

HVALA

Sobota pred zahvalno nedeljo, 6.11. 2016

Mnogo tega bi morala prinesti pred oltar, a je večina dobrega, ki sem ga bila deležna v tem letu, nevidna. 

A kar je storjeno v Ljubezni, ostane za večnost.