Na koncu Tržaške,
čisto na koncu
je prostor
kjer sem prestopila
na novo stran.
Kako dolga je cesta
ko stojiš
na njenem začetku
z nogami
ki so pozabile
hoditi
po zemlji.
Na koncu Tržaške
so nova
nevidna mesta
skrita
za ukrivljenim telesom
modre Zemlje...
...prostor za obzorje, s sončnim zahodom v šipah...
Na koncu Tržaške
iz mehke zemlje
poganjajo
marmorne katedrale
kot poštirkane čipke
starodavnih praznovanj...
...v čudenju
neskončni niti...
Na koncu Tržaške
je morje
z nemirno gladino
neznano
nevarno
in temno
globino
polno
potopljenih ladij
in čudnih razigranih vetrnic
pritrjenih na hrbte
samotnih rakovic...
Na koncu Tržaške
je večnost...
...svet v drugem času
za krivino prostora
varno skrit
pred minevanjem
izginjanjem...
Na koncu Tržaške
so vse poti
speljane
od tu do tam
v mesta iz knjižne drame
in stare ljubezenske zgodbe...
Na koncu Tržaške
so nevidna mesta
polna zvenečih klavirjev
in cvilečih tramvajev
in stolpov
cipres
in vinogradov v dišečem pomladnem razcvetanju...
Na koncu Tržaške
stojim
na začetku
na koncu
Tržaške
