Angelska nedelja je
in jaz sem tako oddaljena
od Tebe.
Berem iz zvezka, začetki pisanja 2004 in se čudim - sem to res jaz pisala?
Cveteti v najvišji oktavi :)
kot tisti slak, ki sem ga poimenovala po Gregorju Strniši.
TI!
Ne morem izpovedati
nemoči,
ki me zaliva, preveva.
Močno.
Kot nekoč,
ko sem z otroškim zaupanjem
verjela,
da bom postala (poleg ostalega ;), še) kirurginja :) :) :)
Ti pa mi nisi zaupal
skalpela in zaresnih človeških teles.
Nisi mi zaupal
velikih in učenih knjig
in mikroskopov za drobno in teleskopov za bližino oddaljenih zvezd.
Dal si mi šibko desnico in nekaj gosjih in drugih peres.
Dal si mi mivko in korenine dreves.
Dal si mi svinčnik in zvezek brez črt.
Dal si mi črke, Besedo in vrt.
Dal si mi nit in ostanke blaga,
ki ga je polna Tvoja tkalnica.
Namesto šivanja žil in tkiv in tetiv,
namesto čistega reza v telesa,
sem šivala krpanke in rezala, rezala, rezala
brez načrta in vzorca,
iz tihega, davno potopljenega besa
in lomila pretrda peresa.
Kam naj dam vsa ta čudna in nepotrebna ročna dela?
Koliko časa,
razrezanega na koščke,
na trenutke lepote in mesece teme...
...krpanka je neskončna.
To je delo brez začetka,
delo Tvojih rok.
Ves material je sposojen od sveta, ki sem vanj rojena.
Vse je Tvoje.
Vse je Tvoje?
Tudi tiste stare krpe iz družinske skrinje
in preperele čipke poročne obleke?
Jutro je blago
danes
in ptice so zveste
v svojem popolnem življenju slavljenja.
Vse,
vse je Tvoje.
Vzemi torej.
Vzemi in sprejmi
mene.
Grešno, grešno, grešno in zagrenjeno.
Prestrašeno, nemočno, obupano,
osamljeno in zaigrano.
Vsi se obračajo name,
vsak tujec na cesti me vpraša za pot.
In znam povedati
- in če ne gre drugače, z očmi in nasmehom in z rokami -
in potem grem dalje,
svojo pot-
ki ne vem, kam vodi.
A Ti si menda ves čas z menoj???
Pravijo mi,
da me nikoli nisi zapustil.
Jaz pa ne najdem Tvojih sledi
v svojih spominih.
Ne vem točno,
kdaj si odšel.
Ali pa sem bila jaz,
ki sem odšla?
Ker sem vedno, vedno, vedno odhajala
(in nikoli zares odšla).
Ali pa so odhajali drugi.
Komaj sem se koga,
po dolgem hrepenenju
dotaknila,
se videla
v njegovih očeh in on v mojih -
je ta odšel...
Kot bi prišel v moje življenje
samo zato,
da vpraša za pot.
Jaz pa,
kot bi se vselej znova vračala
na začetek,
kjer je bilo vse mogoče
in zdaj ni mogoče
nič več.
Nimam moči.
Ne poznam poti.
In so prišli.
In so odšli.
In Ti?
Ti si
zvest.
A Te ne vidim.
Ne morem Te objeti.
Ne zadržati.
Prosim.
Oče.
Pomagaj mi.
Vstati.
4.9.2016
