O, blaga luč jesenskega sonca nad barjem, ki daljšaš sence brez in jelš, ki zlatiš suha stebla koruze in trstik ob jarkih, ki vodiš zapoznele ptice na jug, ki z mehko otožnostjo navdajaš barve neba in podleskov, o blaga luč, kako nežno zatiskaš utrujenim travam oči. Ivan Minatti
Danes, ko je bilo sonca tudi v Ljubljani obilo (kar je napovedovala že jutranja megla), sem imela lahko spet ves popoldan odprta balkonska vrata.
Včeraj sem dokončala svoje prvo veliko sonce :). Vse se je začelo... ...no, začelo se je nekoč, daaaavno, ko je Bog ustvaril Sonce pa Zemljo in vse :))).
Tu, pri meni pa se je začelo letos spomladi (kdaj pa naj se začne ustvarjati Sonce???) z ljubkim amigurumijem. Ta na sliki je njegov veliki brat :).
Po tisoč letih sem znova odkrila kvačkanje in razlog je seveda moja mala nečakinja. V zanesenosti sem naredila nekaj parov copatkov in premajhnih kapic pa jopice, vse je tako luštno delati, ker je majceno ;)... potem pa sem na YouTubu odkrila, da se da skvačkati tudi kaj drugega kot kapice in copatke in jopice in oblekice.
!Amigurumi!
Ta ljubki sonček sonček je majhen, malo večji od dlani.
Pa hitro je gotov.
Fotografij tistih dveh, ki sem jih naredila, nimam, pa tudi sončka sta že dolgo na svojih mestih. Žal, za razliko od 'tazaresnega' sonca, zmoreta biti le na enem mestu naenkrat...
Zato pa dodajam povezavo, kjer je s pravim odmerkom veselja razloženo, kako se ga/jih naredi.
Če bi kdo nujno potreboval večji odmerek sonca v prihajajočih dneh.
Tu je 'moje' sonce na balkonu, kjer sva se trudila narediti lep selfi, pa ni najbolje uspelo. Prevelika bližina...
No, ta pa je :)! Lep in svetal in 'sončen' dan.
"Kako lep bi šele bil malo večji sonček"
je rekla ena pojoča in nasmejana mlada mamica, ko je prišla obiskat mojo nečakinjo in je videla tistega majcenega.
Sem bila 'potihem' kar malo užaljena, ker meni je bil tak všeč, prav praktičen, za povsod.
A stavek je nekje v moji glavi očitno preživel poletje in ko so zdaj vsi vročinski valovi zagotovo (za letos, seveda) prešli naše kraje, sem se lotila podviga.
Začela sem z eno klobko!
In jo porabila za polovico obraza. V trgovino, po novo...
in ne vem, kako sem mogla pozabiti na žarke
in ko sem že tretjič v nekaj dneh prišla v trgovino, me je prijazna prodajalka takoj, ko sem vstopila, smeje nagovorila:
"Aaa, je zmanjkalo za žarke, ne? Ja, žarki veliko poberejo :)))"
Pa sem kupila še tretjo in od te je nekaj ostalo.
Morda pa za en mali sonček?
Ker sem kvačkala z malo večjimi petljami (ja, da bi hitreje končala ;))),
so nastale tudi večje luknje...
Torej je bilo treba sešiti še notranje 'organe', membrano ;), da ne bi polnilo kukalo ven
(in stara jersey rjuha marelične barve je dobila nov namen).
Malo več dela in ne vem, če sem prihranila kaj časa ;) ...
In treba je bilo narisati še obraz.
Zdi se mi, da gleda prijazno :). Sploh glede na to, kje se nahaja.
Pisati o šivanju? Nič novega, a vendar: besedi tekst in tekstil sta tako zelo sorodni... Pri tkanju s prepletanjem niti nastaja blago. Določena razporeditev niti da določeno teksturo blaga. Pri pisanju s sestavljanjem posameznih črk nastanejo besede in te, postavljene, sestavljene v smiselno (ali pa tudi ne) zaporedje, tvorijo stavke..., stavki pa daljši ali krajši tekst... Razporeditev besed in stavkov določata teksturo besedila... A za pisanje je treba znati tudi brati. Velikokrat med vrsticami... In čeprav je tkanje pradavno opravilo, zahteva znanje in veščine... Kaj reči o šivanju spominske odeje? Sestavljena je iz koščkov blaga, ki so iz različnih koncev prišli do mene. Všeč so mi krpanke, kot slovenimo patchwork odeje. Tiste, ki so jih nekoč delale ženske iz ostankov, pretežno ročno. Prvo sem naredila, seveda precej poenostavljeno, za mojo sestro, pred skoraj 33. leti.
Glavni protagonisti v filmu Hair (foto; internet)
Navdih je prišel menda po filmu Hair. Spominjam se predvsem glasbe in odbitih oblačil in pisanih barv. Bila je tako zelo lepa pravljica o življenju in gibanju, ki je spreminjalo svet... Tisti prizor na koncu, množica mirovnikov v Washingtonu, pisana množica ljudi... ne vem...
Spominska odeja iz naslova ali kar pač že bo, nastaja morda malo po Butalsko; če bo špičasto, bodo vile, če bo okroglo, pa lopata ali tako nekako... Rada sestavljam drobne kose blaga v večje in se čudim, kako se določene barve in vzorci ujamejo. In iz skoraj neuporabnih koščkov nastaja nekaj novega, lepega...
Edini motiv ali osnovna struktura je bila želja izdelati nekaj v kombinaciji rožnate in bež barve. In rožnatih vrtnic, takih staromodnih. Ne vem, zakaj se mi je zdaj, po doooolgih letih, rožnata spet vrnila med ljube barve. V resnici se sploh ni vrnila, prišla je skoraj na novo, ker je nikoli nisem marala. In počasi nastaja... in mi postaja všeč. Ko sem jo oprala, sem najprej morala 'počistiti' stotine niti, ki so se pri pranju scufale. To je spodnja stran, pripravljena na likanje.
Zdaj sledi vezenje in dokončevanje. Ne vem, kaj bo še sledilo, ker se mi tudi to vedno sproti 'dogaja'.
Dobesedno nastaja pred menoj in jaz samo šivam. In tako vse skupaj traja malo dlje, ko vmes likam in režem in tudi, čeprav z muko, param...
Ob levem robu, ob traku iz vrtnic, se 'sveti' kos poročne obleke (čipka na satenu)
