Kako je to, da mi moški da dovoljenje za ubesedenje, upoštevanje čustev?
Moški, ki govori o čustvih in jih preliva v neopisljivo glasbo?
In kje sem bila jaz vsa ta leta, da nisem slišala?
Pa vendar ni prvi moški, ki me je nagovoril s svojimi čustvi. Pred leti, v moji veliki, brezupni samoti, je prišel Jeff Buckley.
Kot odmev iz mladosti v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo videti, da je dobro.
A bila je utvara, popačena slika časa.
Ker v resnici je bilo boleče, trdo in neusmiljeno kot zmeraj... ker drugače bi ne bilo vse tiste glasbe, ki še vedno premika spodnje plasti...
Pomagal mi je slišati, čutiti (moškega). Vsa leta z njegovo glasbo so mi odpirala srce in ušesa za globokost (visokost, širokost...), ki jo more izraziti le glasba...meni.
Vse lahko najdem v njej.
(Zakaj b in vsi moški, ki jih poznam, tako močno zavračajo takšno glasbo?)
Zame je dobro vedeti, da obstaja(jo) moški, ki se zaveda svojih čustev in si celo upa spregovoriti o tem. In celo živeti tako...
Saj ne, da bi si želela sveta razčustvovanih moških...
...a dobro je
srečati moškega v skritem, mehkem jedru, ki živi in utripa
(pod) žilavo, gibčno in trdno telesno lupino...
Skoraj lahko rečem, da mi je Ludovico Einaudi s svojo glasbo vrnil največji zanikan del življenja. In v petdesetih letih bivanja tu tega ni malo...
...čustva, ki sem jih skrivala, čustva, ki jih nisem izrazila, čustva, ki bi jih ne smelo biti, ki bi jih ne smela čutiti, čustva, ki so nekaj 'površinskega, iskati je treba globlje'...
In kaj ustvarjenega od človeka
more stopiti globlje v telo, v celo mojo osebo,
kot glasba?
Zdaj sem torej v/na novem oziroma starem prostoru in z nežnim, sočutnim, poslušajočim srcem
Previdno, lahno vstopam
in ljubeče opazujem ta skriti, pozabljeni in zanemarjeni divji vrt,
poln imenovanih in brezimnih rastlin,
dišečega cvetja, tujih, nenavadnih, včasih bizarnih oblik, neresničnih barv, zvokov,
kot v sanjah...
...neznan vrt,
a tako zelo moj.
Ludovico Einaudi pripoveduje o svoji materi, da je, ko je bila še deklica, ob morju čakala glasbo, ki jo je oče glasbenik poslal iz Avstralije v Italijo.
A ladja, ki je prinašala očetov dotik, ni nikoli prišla, ker je bila vojna.
