Minljivo

Megla zastira pogled na sosednje bloke. Vse je zavito v tančico razredčenega mleka.
Takšna jutra so v Ljubljani pogosta, tudi poleti se kdaj zgodi.

Rada imam takšna jutra.
Čeprav se mi zarosijo očala, ko stopim ven (ja, hladno je) in so po nekaj minutah zunaj vsa oblačila prežeta z vlago, vsaj tak občutek imam.

Velikokrat se iz takšnega jutra rodi jasen, še posebej sončen dan.
Ali pa se mi zdi bolj jasen in sončen prav zaradi megle, ki se počasi, neznaznavno, redči.

Veliko rumene je v teh dneh. Na drevju, po tleh.
Barve listja uravnotežajo vse krajše dni.
To žarenje, ki se vsak dan tako silovito daje očem, je boleče.
Žareti, tik pred koncem, si vzeti vso pozornost...

Kako zelo drevesa označujejo čas.
Ne glede na vreme, ki si letne čase jemlje po svoje.

Drevesa ohranjajo svojo uro.

Če je zima posebej mrzla in dolga, čakajo.
In kako šele jaz!
Potem pa, nekega dne, vsaj zdi se tako, vsa naenkrat vzbrstijo, ozelenijo, vzcvetijo....
Kakšna sila je v tistih dneh, kako močno življenje.

Poleti jih ne bi opazila, izgubijo 'atraktivnost'.
A so tam, zavetje pred soncem.
Nobena marela na svetu ne daje take sence kot drevo.

In potem jesen.
Zdi se kot tista pomladna sila, ki barva v neopisljivo.
Neponovljivo.
Minljivo.
Dva lista nista enaka.
Kaj šele dve drevesi...

In potem... zima.
Temne, gole veje.
Korenine, vraščene v nebo.

O, drevo!


S katero barvo lahko povežem letni čas?
Samo eno.
Pomlad = zelena.
Poletje  = temno zelena (dolgo ni bilo asociacije).
Jesen    = rumena.
Zima     = kovinsko modra.

O filmu Andreja Tarkovskega, s pomenljivim naslovom Nostalgija, pa kdaj drugič.

In medtem, ko sem pisala in padla v glasbo:

  Različni zorni koti...

 Tečem za izginjajočo meglo....