Ne boj se. Zemlja se vrti.

Karel, na kontrabasistovi desni, v zadnji vrsti

Danes ima imendan moj ajta Karel. 
Imendan je god po slovensko.
In imendan, kot v Prekmurju pravimo godu,
je zelo povedna beseda.

Ajta je po prekmursko ata, stari oče.
Našega starega očeta smo vsi klicali ajta.

Na sliki zgoraj je bil star 13 let. 
Igral je v šolskem tamburaškem orkestru.
Nikoli ga nisem slišala igrati tamburice, verjetno je tudi ta sposojena iz šolskega orkestra.

Tistega leta, ko se je rodil, se je  začela 1. svetovna vojna in njegov oče je bila vpoklican. Zapustil je ženo in otroke in se nikoli ni vrnil. 
Ajta je že kot dete izgubil očeta.
Ki ga sploh ni imel.
Kot mnogo otrok tistega časa.

Potem je prevzel skrb za družino, čeprav je bil najmlajši. 
Njegova mama je od žalosti zbolela, 
mi je povedal.
Na dan Vseh svetih sva vedno šla na njen grob 
in prižgala svečo.
Spraševala sem ga o njej, 
on pa je vedno rekel, 
da je bila dobra, a bolna od žalosti.

Potem, enkrat, ko je bil že kar v letih, je oženil mojo staro mamo.
Rada sta se imela. 
Bil je mož beseda, skrben, ljubeč in nagle jeze.

Bila sem njegova prva vnukinja.
Sledila sem mu na vsakem koraku, sedem let.
Nikoli se ni naveličal mojih vprašanj.
Včasih ni vedel odgovora.

Z njim in (staro) mamo sem živela, 
skozi vse naravne cikle: 
previdno, postopno rojevanje 
v pomladih, 
vroča žetvena in poplavna poletja, 
jeseni, 
dišečih po grozdju v preši, pečenem kostanju in koruznem latju
ter hladne zime 
v topli kuhinji, z ledenimi rožami v iži.
Sedem let.


Ob večerih, pred spanjem, sva posedala pred hišo in gledala v dolino in sosednje hribčke...

  "Kaj je za hribi, ajta? So tam nebesa??"
    
      "Ne, nebesa so drugje, pravijo, da na nebu. Tam je ena druga vas in potem še ena..."
  
"Ampak, če ne bi bilo hribov, bi jih lahko vse videla? Bi videla tudi v Nemčijo?"
     
     "Ja, če ne bi bilo hribov, bi videla malo dlje, a še vedno ne Nemčije. Zemlja je okrogla..."


Kaaaj???



Tisti hip 
sem z vso jasnostjo zgodnjega otroštva začutila 'okroglost' Zemlje. 
Trenutek ostaja v meni, verjetno zapisan v mojo DNK, do danes. 

V delčku hipa sem začutila, 
da bom padla dol, 
nekam..., 
ker če je Zemlja okrogla, 
pač ne moremo kar tako biti na njej...

...pograbila sem njegovo roko, ki je počivala na kolenih in se stisnila k njemu:
  "Padla bom... dol... zakaj ne pademo dol...???"

On pa me je objel in močno stisnil k sebi:
     "Ne boj se, ne bomo padli dol. Zemlja se vrti in ..."

Sploh nisem več dohajala:
  "Kaaaj, vrti se??? Kako se vrti, ko pa ne čutim?"

Od tu dalje ne vem več, kako je šel pogovor. 
A prvo živo srečanje s čudežem gravitacije, 
okroglosti, 
neskončnosti 
je odprlo neskončne razsežnosti 
čudeža življenja. 


Prehitro je umrl, ajta. 

Prav, ko se je začel čudež otroštva razblinjati
in se spreminjati v nekaj neznanega...
Ni bilo več varne roke, jasne besede, neskončnih možnosti.

In ni bilo nikogar, ki bi rekel:
  'Ne boj se. Zemlja se vrti.'

Zadnjo zimo sem ga prosila, naj mi iz slame splete koš za perilo. 
On je namreč ob zimskih večerih pletel košare iz pšenične slame.

Najprej se je upiral, da tega ne zna in potem je začel, 
med zimskimi počitnicami. 
Začne se z majceno spiralo in se, 
spiralno,
nadaljuje v želeno obliko, 
do konca.
Tako je nastalo dno.

A pred 33. leti je pomlad prekmalu prišla...
... bila je sončna in polna regratovih cvetov... 
... poletje je bilo morje... 
... jesen nova šola...

... v začetku zime se je iztekla njegova življenjska spirala
tu, na Zemlji... 


... in slamnata spirala je ostala nedokončana...

Ali pa je prav ta oblika morala biti?