sreda, 14. februar 2018

Mimoza in ženska


Mlad moški stoji na pločniku pred Namo in pred njim kartonska škatla, iz katere gleda nekaj rumenega... 
Mimoze!
Pred pošto nestrpno čakam na zeleno in gledam čez cesto, v rumeno v škatli. 
Ne morem verjeti: prave mimoze! Kot na ovitku napolitank... 
A te so resnične in lepe, nežne, nežne in dišeče, kot sem spoznala nekaj trenutkov pozneje... 
Bilo je daljnega februarja 1987. 
Ljubljana je bila že od januarja v snegu in sivini in jaz prvo leto v Ljubljani...V vlažni kletni sobici, mojem prvem samostojnem domovanju. 
In potem tisti toplo rumeni pozdrav daljne pomladi. Prišel je iz Splita, je rekel moški, ki jih je prodajal, z vlakom, ponoči. Pravkar so začele cveteti. O, kako lepo bi bilo videti to..
Bilo je dobro, srečati čisto novo lepoto na mrzli in mračni ulici

Eno vejico sem si lahko kupila. In takoj zarinila nos v puhasto socvetje. Ta vonj! 
Za nekaj dni je bila odišavljena cela sobica. In osvetljena.
Z eno vejico...
Dolgo let se je selila se je z menoj. Obdržala je lepo rumeno barvo, a socvetja so se skrčila in vonj je izpuhtel...
Ne spomnim se, kdaj sem jo zavrgla.
Nikoli več nisem srečala tistega moškega iz Splita pred Namo. A vejica mimoze je postala zame simbol upanja, novega življenja. Bila je kot jaz, tujka v Ljubljani.

Od takrat sem si vsako leto kupila eno vejico (v cvetličarni). In se trudila, da bi ostala socvetja puhasta, uspelo pa mi je le enkrat. 
Včeraj sem si spet kupila eno. Cvetličarka mi je, med zavijanjem vejice v papir in pomenkovanjem z enim moškim, rekla:
"Saj veste, da jo morate odlomiti", in pokaže spodnji del veje, "in jo dati v toplo vodo".
"Seveda."
Nenadoma me je prešinilo: zakaj je rekla odlomiti? So mi to že kdaj povedali, pa sem preprosto preslišala in se je lotila z nožem?
Ne vem. 



Vejica, ki je na fotografiji, je šla z menoj na razstavo fotografij Novi realizem v Italiji in šele po nekaj urah domov. 


Zavita v papir skozi mrzlo, zasneženo Ljubljano, v Narodno galerijo, na pretopel avtobus, spet ven, na mraz...

Foto: Internet


Ko sem postavala pred fotografijami, sem držala vejico pred obrazom in vpijala njen vonj. 
Vonj ohrani spomin močnejši. 
In zgodbe s fotografij... vseh nisem uspela videti in bom šla še enkrat. Ali pa večkrat...


 Foto: Internet


Doma sem storila, kot mi je svetovala cvetličarka. 




Čez noč sem jo pustila zavito v papir in takšna je bila zjutraj. 
In je še.
Ves prostor diši.

Pa še 3 Googlove...
Botanično ji menda ni ime mimoza, temveč srebrna akacija. To sem že vedela in se mi ne zdi tako zelo pomembno.

In nekje na Azurni obali je cesta /Route de Mimosa: 130km vožnje skozi gaje cvetočih mimoz!!!
Menda so že davno tega prišle iz Avstralije, ljube nežnice in se na Azurni obali udomačile. 

In še ena, 'naključna':
Italijanske žene si (1946) mimozo izberejo za (svoj) simbol, 8.marca, dneva žena. Ker je bila najcenejša...
(!!!)...

Bog se skrije za naključje... ali tako nekako.






torek, 13. februar 2018

Kalevala in prazno gnezdo

Kvačkam si gnezdece;

iz stare zgodbe,
iz mnogo izgubljenih 
in najdenih 
zgodb...

...iz daljne in temno rdeče preteklosti...


kvačkam gnezdece
iz mrežice

izgubljam se 
v vzorcu

in če izgubim eno zanko,
je vzorec porušen...

?ali nov?



...delam si gnezdece
 iz volne,
daleč od sveta...

v Kalevali

je gnezdece
polno jajc
6 zlatih in eno železno


Kalevala je daljna
in severna
zgodba.

Moja je južnejša,
bližja.

In vendar je moja 
preteklost
živa
tiha
in temno zelena,
kot daljni gozdovi
ob mirnih vodah
Finske dežele.





Foto: Internet