sobota, 14. november 2015
četrtek, 12. november 2015
Obok
![]() |
Notre-dame de Reims |
Ko se loka stakneta, se že razbežita.
To (približno) podobo sem videla zadnjič z okna;
na parkirišču pred blokom
mokre sledi avtomobilskih gum na asfaltu.
Zavila sta vsak na svojo stran,
iz iste ulice.
Iz ene sledi
sta nastali dve.
In dve smeri.
Kako, da mi nikoli ni potegnilo?
Da je treba za življenje iskati romanski obok,
ki tišči nazaj k tlom, k zemlji.
In se dela, da je nebo.
A zdaj je prepozno.
Lok že stoji, gol in brez strehe.
Drug za drugim,
ogrodje,
bela rebra
katedrale,
zračna ladja,
strašna, silna, lepa,
naslonjena na zrak.
![]() |
Chartres |
A
pod šiljaste oboke
(s)plahuta
visoko
vse resnično
in je kot Severnica;
vedno tam nekje
na videz strašna os,
ki prebada kroglo
kot v sredini
nagnjeno v temo...
O Bog, obok!
In je zaradi Severnice mraz na polih,
kjer se dotika, pretika
skoz,
na južni pol?...
Se lahko,
če pridem tik na os,
za hip ustavim,
ljuba krogla?
... In zamrznem.
... v nevidno os,
v kitove vosi,
v krog,
ki kroži naokrog?...
... o Ti!
sosednji
in tako za zmeraj
nedotaknjen
lok...
... brez tebe bi me ne bilo.
In se na vse stropih
katedral
ponavlja to,
kar sem ugotovila šele zdaj:
da stik ni nekaj,
kar bi
za stalno tu bilo;
da stik je večja še daljava,
še širše,
daljnejše,
prekrižano nebo
v neskončnost
(izpeljano...)
... nagnjeno
k Drugemu...
![]() |
Tintern Abbey |
In ko se stakneta,
se vrneta
vsaksebi,
kot kraka škarij
osamljena
v nebo.
3. 7. 2005
Foto: Internet
sreda, 11. november 2015
torek, 10. november 2015
Nostalgija
ki jo občutimo zaradi časa,
ki je pretekel zaman,
ker se nismo bili sposobni
zanesti na svoje duhovne sile,
jih urediti
in opraviti svojo dolžnost.
Naročite se na:
Objave (Atom)