četrtek, 12. november 2015

Obok


Notre-dame de Reims





Ko se loka stakneta, se že razbežita.
To (približno) podobo sem videla zadnjič z okna; 
na parkirišču pred blokom 
mokre sledi avtomobilskih gum na asfaltu.
Zavila sta vsak na svojo stran, 
iz iste ulice. 

Iz ene sledi 
sta nastali dve. 
In dve smeri.

Kako, da mi nikoli ni potegnilo?
Da je treba za življenje iskati romanski obok, 
ki tišči nazaj k tlom, k zemlji.
In se dela, da je nebo.

A zdaj je prepozno. 
Lok že stoji, gol in brez strehe.
Drug za drugim, 
ogrodje, 
bela rebra 
katedrale,

zračna ladja,
strašna, silna, lepa,
naslonjena na zrak.



Chartres



pod šiljaste oboke
(s)plahuta
visoko
vse resnično

in je kot Severnica;

vedno tam nekje

na videz strašna os,
ki prebada kroglo
kot v sredini
nagnjeno v temo...

O Bog, obok!

In je zaradi Severnice mraz na polih,
kjer se dotika, pretika
skoz,
na južni pol?...

Se lahko,
če pridem tik na os,
za hip ustavim,
ljuba krogla?

... In zamrznem.
... v nevidno os,
v kitove vosi,
v krog,
ki kroži naokrog?...




... o Ti!




sosednji 
in tako za zmeraj

nedotaknjen 
lok...

... brez tebe bi me ne bilo.




In se na vse stropih 
katedral 
ponavlja to,
kar sem ugotovila šele zdaj:




da stik ni nekaj,
kar bi 
za stalno tu bilo;



da stik je večja še daljava,


še širše,

daljnejše,

prekrižano nebo

v neskončnost

(izpeljano...)

... nagnjeno

k Drugemu...


Tintern Abbey







In ko se stakneta,

se vrneta

vsaksebi,

kot kraka škarij

osamljena

v nebo.






3. 7. 2005




Foto: Internet

torek, 10. november 2015

Nostalgija



Nostalgija je tesnoba,

ki jo občutimo zaradi časa,

ki je pretekel zaman,

ker se nismo bili sposobni

zanesti na svoje duhovne  sile,

jih urediti

in opraviti svojo dolžnost.



Andrej Tarkovsky
























Fotografiji sta iz filma Nostalgija, Andreja Tarkovskega.