Marjana Deržaj -- Orion

PROSTOR ZA DOMIŠLJIJO

Tam,

kjer sem si spomladi želela

kamen,

pod nesrečnim številom reber,

tam zdaj spet teče kri,

rdeča kot mak v oktobru...

...pod slano,

v nebarvo (s)krvavi.

Tam zdaj ni več kamna.

Tam bije očetova stara ura

čisto po svoje

moj čas

in mati jo ob praznikih navije

na točen čas.

ANGSTBLÜTE

Foto: Erich Greiner

Angsblüte:

ko drevo, preden 'umre', še enkrat zacveti.

Foto: Internet

Na Chiricovih trgih skoraj nikoli ni ljudi.

Molče stojijo težke sence stvari.

Težka sivina visi med nama,

si dejal.

Pisanje ni nič.

Saj lahko počakava, da mine letargija,

sem rekla.

Iz strahu bo zrastel hrast

Iz strahu bo zrasel hrast.

Želod,

ki ga je neke zimske noči

prekrila plast slane,

se je s koničasto korenino oprijel 

zmrzle zemlje

in čakal na pomlad,

daljni in neskončni čas

stisnjen v seme,

v lupini,

mali,

strašni hrast

z zelenimi spomini.

Tindersticks - Cherry Blossoms

Herman in Francozinja (pravljica o ženi, ki je čakala)

Pravijo, da je Herman dal ime svoji majhni, pisani barki Francozinja.

Privezana je bila ob starem, kamnitem pomolu, s kot roka debelo vrvjo, ki je bila navita okoli nizkega, kovinskega stebra, kakor konec niti na vretenu, s katerim se igra mačka. 
Vsa je bila iz lesa, ki so ga pripeljali iz Črnega gozda.

Dolgo je že, odkar je prišel tujec iz Ravne dežele v pristanišče, da bi postal mornar. Postopal je po pristanišču za delom in čakal na izplutje Velike ladje.
  Nekaj dni prej, preden bi moral odpluti, je zgodaj zjutraj, še preden je vzšlo sonce, zašel iz mesta in se napotil po ravni obali. 
Bos je brodil po mehkem pesku, ki ga je v dolgih, enakomernih valovih zalivalo morje in se spominjal peska iz rojstne dežele:
  
  'Kako je vsepovsod vse isto,' se je veselil.
In gledal je velike, nepremične ladje na obzorju.
  'Kako je videti ta obala iz tiste ladje?'
je pomislil in se hitro ozrl na pristanišče, kjer je mirno čakala njegova velika ladja.
Isti hip se je nad hribi, ki so obdajali pristaniško naselje, prikazal vršiček sonca.
  'Še malo, pa bom sam videl, kako je videti zemlja na obzorju,' 
si je dejal in poskočil, da si je zmočil zavihane hlače.

Čez nešteto korakov in valov se je obala začela spreminjati v kamnito. Najprej je kdaj pa kdaj začutil kamen pod podplati, nato so iz peska pred njim začele poganjati vse večje skale, ki jih bilo vedno več skupaj. Polagoma je pesek povsem izginil in moral je plezati po skalah in se jih oprijemati. 
Tu je morje postalo bolj nemirno, ni se moglo enakomerno razlivati.
Iskalo je vse mogoče poti na obalo in se rahlo penilo, pljuskalo, tleskalo... 
Zvoki prelivanja, odlivanja, zalivanja, curljanja, pretakanja, kašljanja so bili tako novi kot vse v njegovem življenju. 
  Sedel je na oblo skalo, da bi prisluhnil. 
Ko se je z roko oprl na kamen, je začutil drugačno, hrapavo površino pod dlanjo. 
Bilo je nekaj rdečega, nenavadne oblike, kot bi bila v kristal ujeta nenavadna žival.
  'To so bitja, ki jih ni več, pa so se stisnila v kamen, ' se je spomnil.
Ko je bil še otrok, je o tem bral v neki nenavadni knjigi. 
In bil je vesel, da se je lahko dotaknil žive podobe iz skoraj pozabljene knjige. 

Poslušal je torej morje, z dlanjo dotikal okamnelo bitje in strmel v daljavo.
Naenkrat je na levi, na prav tako zaobljeni skali, obdani z vodo, zagledal deklico.
Nepremično je sedela in strmela v daljavo, v isto smer, kamor je nekaj hipov prej zrl on.
Ni ga opazila. ker bila skoraj na morju, on pa se je klatil bolj po robu.
  Če bi zavpil, bi ga tako ali tako ne slišala. Torej je čakal, da bo vstala in se napotila nazaj na kopno.
Tako sta sedela tam, od daleč videti skupaj, a vsak na svoji skali, ne da bi vedela drug za drugega.
Pravzaprav je on že vedel zanjo in je z levim očesom ves čas pogledoval k njej.

Medtem je sonce osvetlilo skalo, kjer je sedela in kot bi jo zbudilo, se nenadoma premaknila, se pretegnila in vstala. 
Ni bila presenečena, ko ga je zagledala. 
Skočila je na naslednjo skalo tako spretno, da je le strmel vanjo in v hipu pozabil, da je ves čas razmišljal, kako ji bo, ko bo hotela na obalo, ponudil roko. 
Sploh ni pomislil, da je prišla tja brez njega.

Nasmehnila se mu je in tako so govorili, da sta skupaj šla v pristanišče
in potem po ozki uličici, do konca. 
Tam je bilo morje v majhnem zalivu povsem mirno.
V hiši, ki je rasla iz peska tik ob njem, je živela sama. 
V zalivu pred hišo je na pesku stala lesena barka, podprta z lesenim ogrodjem.
Zgradil jo njen oče in preden jo je dokončal, je umrl.

Še vedno je dišala po svežem lesu.
On je prepoznal vonj dreves, iz katerih je bila narejena, pravijo.

Barka je bila pravzaprav gotova.
Treba jo je bilo je pobarvati, napeti jadro in ji dati ime.
In odpluti.

Še isti dan, ko je sonce tonilo, sta jo začela barvati. 
In vsako jutro, še preden se je dvignilo visoko, sta bila tam in molče barvala.
Včasih sta se spogledala, gledala drug drugega, pa spet nadaljevala.

Nekega dne je bila barka, pisana od vseh mogočih barv, gotova. Obsijana od zahajajočega sonca je molela v zrak goli jambor. 
Sedla sta na tla poleg nje in skupaj zrla v daljavo.


Naslednje jutro sta prinesla iz hiše v svitek zvito belo laneno platno. 
Stopila sta na barko in pripela jadro.
Hodila sta po krovu in se je dotikala.

Nihče ne ve, kdo ji je dal ime
in ali ga je zapisala ona ali on. 
Bilo je tako nenavadno za tiste in vse čase, 
da si ga nihče ni zapomnil.

Odplula sta naslednje jutro,  potem, ko sta jo skupaj porinila po pesku v vodo.
Ljudje so jo opazovali s pomola in v daljavi videli le belo jadro.
Zvečer sta se vrnila 
in jo z vrvjo privezala k staremu jeklenemu kavlju, ki je bil že v začetku vzidan v hišo.

Zjutraj je sonce najprej zalilo hišo in barko v zalivu in nato pristanišče,
nato je čez vse legel zategel zvok ladijske sirene. 
Klic Velike ladje.

Šla sta k barki in jo trdneje privezala, malo postala z nogami v vodi.
Nato sta obula čevlje in stopila po uličici proti pristanišču.

Iz hiš so molče prihajali možje s težkimi vrečami.
Dečki v mornarskih uniformah z lesenimi kovčki. 
Žene, zavite v temne rute...
... in vsi so hodili proti pristanišču.
  
Tam je stala, lebdela na vodi, večja kot njihove hiše,
Velika ladja. 
Lepa in bela in visoka. 

Možje so po mostičku, drug za drugim, odhajali na krov, od koder je zvenela godba. 
Izginjali so v velikem trupu in se potem znova prikazali za ograjo, visoko nad glavami, ki so strmele v višino.
Še nekajkrat je zatulilo, ko sta se objela in spustila.
Med zadnjimi je stopil po mostičku in se ozrl,
tik preden je vstopil
in rahlo dvignil roko.
Nepremično je stala tam in dvignila obe roki, 
kot bi hotela seči k njemu. 
V višini glave sta roki nenadoma obstali v zraku
in nato omahnili ob telesu.

Ko sta se spet zagledala, nista storila nič. 

Množica je vrvela, jokala, kričala, hlipala, klicala, se prerivala, godba je igrala, 
onadva pa sta stala, 
on na vodi in ona na kamnu pomola in čakala. 

Mornarji so odpletli težke vrvi in jih pometali na krov. 
Nato so še sami stekli po mostičku in nazadnje je še ta izginil v belem, neskončnem boku  
ladje.

V trupu je močneje zabrnelo in ladja se težko zdrznila
in premaknila in nekje zadaj je bilo za hip slišati hrumenje vode
med propelerji. 
Počasi se je Velika bela ladja odmikala od pomola
in množica se je umirjala. 

Nekateri so še mahali in tu in tam je bilo slišati še kak klic in zamirajočo glasbo.

Dolgo je odhajala iz zaliva in vrtinčila vodo v velike, peneče brazde. 
Nekaj žensk je še stalo tam in ona med njimi. 

Potem je odšla s pomola na peščeno obalo, sezula čevlje in bredla do skal, kjer je še dolgo gledala za Veliko ladjo, ki je plula na vzhod in je postajala vse manjša, dokler ni zginila na obzorju.
Pravijo, da je potonila nekje v Severnih morjih.

Caspar David Friedrich, Meeresufer im Mondschein

Ona pa je skrbela za barko in sama kdaj pa kdaj odjadrala z njo, 
jo potem spet trdno privezala
in pred hišo tkala platnena jadra.
Nikoli je ni posodila nikomur, 
dokler se v pristanišče ni vrnil Herman.

Prišel je kot kapitan ribiške ladje,
iz sosednjega pristanišča. 
O njem so govorili,
 da je, kot se reče,
videl že veliko sveta.
In že z morja je videl pisano barko. 
Poslušno je ždela ob hiši,
v zalivu, ki se ga iz pristanišča ni videlo.

Na kopnem je malo povprašal naokoli in poiskal hišo z barko. 
In tu bi moral govoriti z žensko, 
ki je molče tkala platno. 
Vsak dan je ves dan tkala,
potem, ko se je vrnila s skal, 
kjer je še vedno posedala vsako jutro, do sončnega vzhoda.

Bila je stara, temna, trda žena. 
Pustila ga je, da je govoril. 

Barko videl z morja že kot mladenič, ko je odhajal na Veliko morje. 
Bila je še vsa v barvi tujega lesa
in želel jo je imeti.

Polagoma je vse manj govoril. 
Videl je da jo bo, če sploh, prepričal z molkom. 
In z vztrajnostjo...

A v resnici nihče ne ve, kaj sta govorila, 
če sploh kaj. 
In nihče ne ve, kako mu je uspelo, da je nazadnje odvezal barko, odplul z njo na morje... 
in se vračal z v pristan, k pomolu pred njegovo hišo.

Zdaj je hodila na skale posedat tudi ob večerih. 
Kdo ve, kaj je čakala... morda luči ladij, ki so plule mimo ponoči. 
Nihče je ni nikoli srečal, ko se je vračala. 
Govorili so, da je včasih kar tam dočakala jutro. 
Še vedno je tkala platno. 
Bilo vedno bolj trdo in belo, ker ga je za beljenje puščala na pesku, v zalivu, 
kjer je nekoč stala nedokončana barka.

Herman ji je vselej, ko je priplul, prinesel sveže ribe
in ko je končala kakšno platno, ga je odpeljal prodat. 

Nikoli ga ni nič spraševala, vselej pa je šla v pristanišče pogledat barko. 
A ni se je več dotaknila.

Nekega dne je ni bilo več pred hišo.
Zvečer ni šla več skozi pristanišče. 
Iskali so jo na skalah, a je niso našli.

Našli so jo v sobi.
Spokojno je spala in sanjala nekaj lepega.
Tako je bilo videti na njenem obrazu.
Še dolgo so govorili o tem. 
In o postelji, pregrnjeni s prav takšnim platnom, kot ga je tkala; 
brez vzorcev in okraskov, 
belo in trdo.

Pokopali so jo na visokem pokopališču,
ki kot nem jezik moli v zaliv pristanišča.

Po tistem je Herman je potegnil verigo skozi lino na krmi barke. 
Na enem koncu jo je pripel na trup, drugi konec s sidrom na koncu, pa spustil v vodo.

V pristanišču so včasih divjale nevihte.
A nikoli več vanj ni priplula kakšna Velika ladja. 
Hiše v pristanišču so se praznile, redko se je rodil kak otrok.

Pravijo, da ji je takrat začel na glas govoriti in kmalu so vsi govorili o Francozinji in Hermanu.

V mirnih časih je mirna in je ne čutim...
... ko mi nežno valovanje daje občutek jadranja.
Ko pride vihar, nevihta, visoki valovi, 
se vrv napenja in popušča, 
ko me premetava po razburkani gladini. 
Takrat začutim vso moč
prepletenih žil mrtve konoplje, 
trmasto vztrajanje kovine v kamnu
in težo jekla, 
vklenjenega v člene verige.


Videti je, da se želi odtrgati,
odpluti. 
In četudi vrv na pomolu popusti, 
je na koncu verige, ki prihaja iz notranjosti skozi drobno lino, 
globoko za dno pripeta...
s težkim, starim sidrom...
...kot veliko nihalo niha z njo sem in tja na vodi.

Člene verige zaraščajo školjke, alge in vse, 
kar se mora za za življenje v morju na nekaj pritrditi.

Sidro je zarito v pristaniški mulj, 
ki se nalaga v vse debelejših plasteh in tiho miruje. 

Globoko spodaj valovi in nevihte ne vznemirijo ničesar.

Treba se je potopiti v postano pristaniško vodo, 
še prej pa zgoraj zajeti dovolj zraka... 
nato poiskati prostor, delček zemlje v vodi, 
kamor je zataknjeno že toliko let, 
da sem že pozabila, koliko.

In dokler se ne potopim v mulj 
in še enkrat umrem 
pod vodo, 
kot sem že nekoč, 
bo sidro tam.

Težko in nevidno.

Le ob nemirnih dneh slišim rožljanje verige v trupu. 

Morda sem kdaj že odvezala vrv, 
tiste prave morske vozle, ki jih navadniki ne poznajo. 
A sidra ne morem dvigniti.


V mojem trupu spi tisoče mornarjev, 
ki zanjo samo to; 
zavozlati in odvozlati. 

Zbuditi moram vse mornarje, 
ves speči krov, 
jih spustiti na kopno, k dekletom iz pristanišč...
... da ko se vrnejo, 
odvežejo vrvi, 
skočijo nazaj na ladjo 
in iz globine potegnejo težko verigo.



Medtem se bom potopila prav do dna. 

Odkopala bom, mulj, pesek in vse usedline...
Sidro bo golo, 
težko obležalo 
z vso težo motne vode na sebi...
pripravljeno, 
da se skozi vodo dvigne nazaj v trup.

Mornarji, na  pomoč!!!

Naj me zasidra v neurjih 
v zalivu, varnem od vetrov in visokih valov! 
Naj me priveže ob pristaniški steber v čakanju, da mine!
Ne predolgo.

V mirnem zalivu je blatno dno. 
Morje tja nosi vse, kar ne more več dalje. 
Nalaga plasti
in nekoč zaliv postane obala. 
Ali prepad.

A barka mora pluti.
Kar naprej...
...v krogu.

!!! Zemlja na obzorju!!!

V resnici nikoli zares ne odpluje
nikamor.
Pluje v krogu, 
v neznano, 
po krogli v znane pristane.

In se vedno znova vrača
kot domači golob.



Potopiti se je treba brez strahu.
Z Zaupanjem in dovolj zraka.
In vedno je pravi čas.
Sidro je moje in od Hermana in Francozinje.
Samo jaz vem zanj.
In vrv in veriga in pomol.

V meni še vedno spijo vsi:
mornarji, 
pletilci vrvi, 
kovači, 
kamnoseki, 
potapljači, 
plavalci toplih morij, ki v pisanih, svetlih globinah ropajo bisere...

Potapljači, ki čistijo dno starih koles, prometnih znakov, klopc, mečev, ogrlic, črepinj...

Le še zbuditi se mora, 
speče, 
priklenjeno ljudstvo, 
da dvignemo sidro nazaj v trup.

Štirje potapljači prinašajo pred Hermana mokre predmete, na katere so se, 
kot na vse, kar dovolj dolgo leži pod vodo, 
naselile alge in polžki. 
Mirno in molče sedi pred svojo hišo, 
v praznem pristanišču 
in pred njim raste kup dolgo potopljenih reči.

Najprej položijo na tople, zlizane kamne star šivalni stroj. 
Zlatega napisa Bobbin se drži morska zvezda. 
Niti ni videti in jermena tudi ne. 
Poleg ležita puška brez kopita 
in motika brez ročaja, z velikim, zevajočim ušesom.

Herman pomigne enemu od potapljačev 
in pokaže na morsko zvezdo, ki se premika po trupu stroja.
Oni jo previdno vzame v roko
in se z njo spusti pod vodo.

Počasi se kup veča. 
Potapljači tiho izginjajo pod gladino
in na drugem koncu z mehurčki vznikajo iz nje, 
z desnim palcem, visoko dvignjenim v zrak in v levici z od daleč nerazpoznavnim predmetom.

Včasih nagubani Hermanov obraz preleti kakor nasmešek. 

Francozinja se mirno guglje in včasih škripne z jamborom, 
drugič pritajeno zacvili z vrvjo.
Vsi molče.
Čakajo, z vsakim potopom nekaj... kar
 ...vsi vedo, da mora priti, 
le treba je odkopati izpod kupa mrtvih predmetov, 
ki so se v vodi že davno začeli počutiti doma.

Deček, ki se potaplja gol, 
položi na pomol trobljo in ogrodje gramofona, 
poraščeno z drobcenimi bitji kot kitov hrbet...
...v ročici gramofona je še igla.

Deček ne zleze iz vode...
... še enkrat potopi 
in ga dolgo ni. 
Ko se prikaže, drži v rokah šop morske trave in spužvo.
Herman mu pomigne
 in deček znova izgine pod gladino.

Na črti obzorja so velike ladje 
videti kot bi jih nekaj vleklo nekam 
ali kot da stojijo.
In na lepem, 
medtem, ko si pokadil cigareto in mižal v soncu, 
izginejo.

Tam, kjer se konča kamniti pomol, 
se začne dolga, ravna obala.
Dolgi valovi prihajajo, eden za drugim se razlivajo po pesku.
Ob pomolu se skoraj sunkovito zaustavljajo in pljuskajo čez, na obdelane kamne.

Francozinja se nemirno ziblje 
in oddaljuje od pomola,
kolikor dopušča vrv.
Dviga se visoko nad valove, 
da je videti spodnji del trupa, ki je običajno pod vodo.
Jambor se nagiblje kot kazalec velike Sončne ure. 

Vrv se napenja in zateglo škriplje.
Zdaj pa zdaj zazveni veriga s členi.



Fotografije so z interneta.