Štanjel, 6. oktober 2017,
Nonotov prvi rojstni dan za nebesa.
Ko vstopiš skozi obzidje je, kot bi vstopil v časovni stroj.
Zvoki civilizacije utihnejo in zdi se,
da čas stoji,
v tišini,
ki jo varuje obzidje in visoko nebo,
ki je nanj pripet zvonik cerkve svetega Daniela.
Lučka nad cesto še ni prižgana.
Ozrem se nazaj, od koder sem prišla...
Sonce zahaja, ura je nekaj čez pol sedem zvečer.
Burja (ki je ni videti) razpihuje oblake in leze pod kožo.
Znova vstopim skozi vrata obzidja.
V hipu, ko fotografiram, se prižge lučka.
Cerkev mogočno in trdno stoji
in čaka.
Želim si zadržati ta trenutek
v času...
("Verweile doch! Du bist so schön...")
Lepa je ta cerkev. Ne vem niti, zakaj me je že od nekdaj privlačila.
Morda zaradi nenavadnega zvonika?
Ali zaradi zavetnika sv. Daniela?
...kakor koli, dolgo sem si želela priti v Štanjel in to cerkev.
Pred leti sem si kupila razglednico s fotografijo in jo imela v likalnici...
In potem sem lani spoznala Nonota,
ki mi je vrnil mojega Ajto na nek nenavaden način.
Bila sem ob njem do konca,
do tistega nevidnega prehoda
iz zemeljskega časa
h Gospodu,
v Njegov večni Čas.
On je odšel, jaz pa sem (še) tu, po letu dni.
In tega šestega oktobra 2017. leta Gospodovega,
sem bila pri sveti maši v Štanjelu.
Bila je hvaležen spomin na Nonota, ki se je pred mnogo leti rodil v teh krajih,
ki so (zame) obstajali le na lepih fotografijah.
V zgodbi svojega življenja in smrti mi je podaril ta dan,
ta kraj in čas prostor;
ki sva si ga delila eno pomlad in poletje in še malo v toplo jesen.
O čudovita in ljubeča Previdnost!
