Dobro jutro, Italija.
 |
| Assisi |
Buongiorno Italia gli spaghetti al dente ...
Dolgo sem se te poskušala dotakniti, ves čas je v mojih ušesih odmevala tvoja glasba in tvoji filmi so odpirali prostore žalosti, resničnega in bolečega.
Koliko let, Gospod????
In potem se zgodi, da hodim in nenadoma razumem.
Nenadoma se odpre nov prostor za besedo.
Ljubezen je, ki se dotakne jezika in ga zbudi.
Ušesa, da sliši.
Ludovico Einaudi je prišel po 'naključju'.
Gledala sem dokumentarec o meni ljubem Edwardu Hopperju.
Ob prvem gledanju sem bila dotaknjena, bil mi je všeč, dokumentarec,
čeprav, zares, bilo je malo moteče vse tisto umetniško razglabljanje,
pa Wim Wenders, ki govori francosko??
In ne vem zakaj,
naslednji dan sem šla še enkrat gledat
in znova me je presunila glasba,
ki je (bila) tako zelo močna,
da so mi, že znane slike,
resnično spregovorile
kar so mi govorile ves čas,
samo nisem mogla do konca začutiti, slišati, vanje vstopiti...
Samota, samotnost...
... občutje, zavedanje, spomin na samoto,
ki se zbudi s spočetjem in te potem bolj ali manj spremlja vse življenje
in določa bližine:
večnosti, drugega, Drugega.
Ali morda daljave???
Je to Tvoj spomin, Gospod,
ko si bil/a tako sam
in si želel nekoga,
ki bi mu lahko povedal,
da ljubezen ne more,
ne da bi (se) dajala (v) bivanje....???
V teh dneh z Ludovicovo glasbo, sem spet začutila veselje do življenja.
Začutila sem telo, dobro in prijazno in utripajoče in tako pričakujoče in pripravljeno in odzivno, da bi tekla, plesala, hodila, pela, objemala, se smejala, molčala...
bila,
v trenutku, v zvokih, ki so moje vsakdanje okolje, v kakofoniji nemirnega mesta...
zvoki, ki me obdajajo in napolnjejo so zvok(i) življenja v hrupnem mestu, v ljudeh, ki govori(j)mo v prazno (ker ni ušes, ki bi slišala), brez prestanka, brez mehke,blagodejne tišine...
Bojim se tišine, ko sem s kom v dvoje, ko nas je več...
Kot bi želela vse praznine napolniti s črkami, z besedami, ki izgubljajo moč,
ker jih je toliko, da ni več prostora...
Morda pa se vesolje širi tudi zaradi tega,
ker drugače bi ga razneslo...
kot ga je razneslo,
ko si Ti spregovoril
in je
nastalo...
kako naj drugače imenujem to, da si želim, vsak jutro znova, biti, spiti esspreso, poslušati glasbo, gledati filme, ki mi trgajo drobovje, brati knjige, ki me preselijo v čase in dežele, ki jih v resnici ni.
Ker tudi, če so (bili), so že minili...
Glasba, tišina, beseda, slika je dežela vedno novega prostora v času.
Potrebuje le pozornost.
Prisotnost.
Čas.
 |
| Automat, Edward Hopper |
