Včeraj sem objavila cvetoče mandljevce, za začetek Novega leta.
Cvetoče drevo je nekaj tako mogočnega,
in upanja polnega.
Ko se temno, trdno, tiho in veliko ovije z najnežnejšim cvetjem,
je to morda eden močnejših simbolov Življenja.
In mandljevec je med prvimi, ki zacveti, včasih celo v zimi.
Potem pa sinoči najdem cvetoče drevo (no, vejico) ringloja doma, v kuhinji.
Kakšna Previdnost, prav na prvi dan leta.
Še posebej zato, ker so vejice spomin na zadnje dni v Adventu,
nekje v začetku Božične devetdnevnice,
ko so ob obvoznici čistili, beri žagali drevje in grmovje.
To (me) boli.
In sem odlomila nekaj vejic z ležečih dreves,
jih dala v vodo in postavila na hladilnik.
('Okraski' so bolj velikonočni, niti niso bili namenjeni, da bi bili okraski...
in sem jih obesila zgolj zato, da bi bilo bolj 'praznično', ko so bile vejice še 'gole'...)
Fotografiji sta zamegljeni (ker mi mbt dokončno odpoveduje),
pa se vseeno vidijo drobceni, nežno rožnati cvetki.
In dišijo <3
Najlepši 'okraski'...
