 |
| Pozdrav na vhodu v oddelek za otroke knjigarne Konzorcij |
Pomlad je in vendar so dnevi rahlo sivkasti in primerno osvetljeni, da lahko berem, pletem...
A raje bi bila zunaj, na vrtu. Se dotikala zemlje, sadila, sejala drobcena semena, zavestno vdihovala nezamenljivi vonj vijolic, ki se v urah pred dežjem dviga s sveže zelenečih vrtnih tal, lovila v nosnice veter, ki prinaša sladki duh razcvetelih ringlojev)...
Težko, zelo težko je bilo biti v sobi spomladi, ko sem bila otrok.
Zdaj ni prav veliko drugače. Ni mi več treba 'sedeti za knjigami', a to rada počnem. Posebej še, ker ni treba nikamor iti in sem lahko povsod...
...in potem pogledam skozi okno, stopim skozi vrata in se čudim znanemu, a vsakič čisto malo drugačnemu svetu, ki v njem živim, (tudi in predvsem) ko ne berem knjig.
Nekdo je napisal nekaj, kar je z novim osvetlilo moj pogled.
In za hip je moje življenje, moja 'knjiga' postalo dobro in...je prav, da sem tu, kjer sem...
A največkrat se je zbudilo otročje (ne otroško) hrepenenje, želja, da bi bilo moje življenje takšno kot piše v knjigi...da bi slišala tista drevesa, ki so šumela tam, videla širne cvetoče travnike, hodila po ulici med do neba segajočimi stolpnicami, se s kolesom podajala na najvišje planote sveta, vonjala španski bezeg za ograjami starih mestnih vil,
pila dišeči čaj iz lahnih porcelanskih skodelic v sobi, do stropa obloženi s knjigami, prepisovala stara pisanja v čudoviti pisavi, z gosjim peresom (!!)...
...in seveda bila pogumna, vesela, močna in odločna kot v knjigi.
No, lahko bi bila tudi plemenito žalostna ;) in seveda lepa...
 |
| Foto: Internet |
Toda zunaj je prenehalo deževati... in nobene zanimive knjige nimam pri roki...
