torek, 9. februar 2016

Zakaj pišemo?

Pišemo zato,
da se rešimo poraženosti,
ki jo doživljamo vsakokrat,
ko predolgo govorimo.


Pisanje 
vsakega misleca prebiva
 v samoti,
in prav zaradi te oddaljenosti, pravi Maria Zambrano,

"daleč 
od vseh stvari 
lahko odkrivamo 
odnose 
med njimi".

Vse, 
kar mora biti šele prepoznano,
je ovito v temo 
in molk.

Zahteva 
tkanje in podiranje 
vrstic,
rahljanje besednih vozlov,
iskanje vzorca 
med begavimi prividi
in varljivimi črtami 
ločnicami,
razpredanje skrivnostnega 
polmraka.


Maria Zambrano/Alenka Rebula


Kaj je bilo prej, beseda ali črka?

V začetku je bila Beseda.
Jn 1,1


Kaj je bilo prej, beseda ali črka?

Če pomislim, kako sta obe prihajali v moje življenje;
je bila verjetno najprej črka.
Ali pa je bila beseda? 
Ne vem, katera je bila prva beseda, ki sem jo izgovorila.

A verjetno je bila najprej kakšna črka, zvok, brbljanje...

Najprej slišiš govoriti mamo.
Kako otrok sliši mamo, ko je še del nje?
Kakšne besede (mi) je govorila, ko sem bila še v njenem trebuhu?
Ali obstajajo vse besede, ki jih je izgovorila, 
ko sem bila še del nje, 
spravljene v eni od možganskih krivulj?
In so tako postale del mojega telesa?



Naše telo je stkano iz besed, 
ki so jih vsejali v nas, 
pravi Alenka Rebula.






Zdaj so besede samoumevne.
Toliko jih je, 
da gladko preslišim večino.
Pa vendar, 
ušes na morem zapreti tako kot oči. 
In jih slišim, 
čeprav jih ne slišim, ne zaznam.






Fotografija: Internet