Si? Res?

Vstopil je pri zaprtih vratih -

kako naj les zaustavi to,
česar kamen ni mogel,
kako naj zapahu uspe to,
kar ni uspelo smrti -

in jaz sem trepetal od groze.

Gregor Čušin, Dvojček

Si res

preštel vse 

moje poti,

ko sem prihajala

k Tebi

po tej poti,

po vseh (stran)poteh?

Si

preštel vse 

ure,

ki sem jih preživela

tu?

Si

preštel vse

molitve,

vse solze

in krike,

vse sončne in oblačne in mavrične

trenutke?

Si

res

preštel vsak moj utrip srca

od začetka

do tega trenutka?

Si 

res 

preštel

vse moje korake?

Si res

dopustil 

moj prvi v - dih

in 

nešteti do zdaj

izdih?

Si res?

Si?

Res?

Vse te reke

Vse te reke,

ki tečejo

v svoje odhajanje

sprejemajo

človeka.

Vse te reke

nič ne sprašujejo,

ko tečejo,

tečejo

kar naprej,

od začetka do konca

in se ne vračajo,

le bregove spreminjajo

v krušljiva področja,

mehke peščene sipine,

globoko v zemljo vdrte

globine kanjonov...

Vse te  reke

nosijo

spomine

vseh

ki so bili

in so minili,

ki so videli,

slišali,

se dotaknili

globine

obrežja

glas

reke

ki se mu moram približati

na primerno razdaljo,

da slišim

sočasno

reko

in
svet

za hrbtom.

Vsaka reka ima svoj glas.

Vsaka reka ima svojo strugo.

V vseh časih so reke.

V vseh časih prihajam

k reki...

da s svojim glasom,

s sočasnim

prihajanjem in odhajanjem,

preglaša

izmiva

odnaša

hrup sveta...

https://youtu.be/sJphF8RFz28

voda odhaja

z mojimi

 od bega utrujenimi podplati

voda odhaja

z menoj

sama sem

z nogami v vodi

ki gre dalje

do morja

do konca sveta

do obzorja

ujeta

v kroženje

od zemlje

do neba

Foto: Internet

Orionov čas

17. oktobra 2017, v torek,
ob pol petih zjutraj,
sem na jasnem nočnem nebu spet zagledala ORIONA!

Ne vem, če sem ga bila vesela ali sem se prestrašila - kako mineva čas.

In kako sem skozi ta čas, ko ga "ni bilo", pozabila nanj.

ORION

in vsi najini zvezdni večeri...

Orion, ozvezdje kot nočni pozdrav jeseni.

Koliko let je šlo mimo.

In nisem vedela.

Koliko krat je šel mimo,

vsak večer,

nad menoj

oddaljeni 

vztrajni 

stari lovec

in nisem vedela,

da obstaja.

In potem, enkrat,

sem pogledala gor -

in tam je bilo drugo življenje,

daljno, 

lepo, 

skrivnostno, 

nedotakljivo,

skoraj kot večno

nespremenljivo.

V Orionovih dneh si mi podaril Snežka.

Takrat, ko sem tavala.

On me je našel, 

brezdomček,

izgubljeno in šibko...

Pa sva skupaj šla

domov

spat 

na tla

v kopalnico.

Orion je vzhajal in zahajal

od jeseni do pomladi

nad nami...

11x

...za Večno(st)...

Hvala. 

Foto: Internet