Tam,
kjer sem si spomladi želela
kamen,
pod nesrečnim številom reber,
tam zdaj spet teče kri,
rdeča kot mak v oktobru...
...pod slano,
v nebarvo (s)krvavi.
Tam zdaj ni več kamna.
Tam bije očetova stara ura
čisto po svoje
moj čas
in mati jo ob praznikih navije
na točen čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar