Vedno,
ampak res vedno, ko zagledam cvetoči slak,
se spomnim na limonov sladoled.
Odkar sem pred enajstimi let prvič prebrala Gregorjevo pravljico Jedca Mesca, vidim slak (tudi) tako.
In mi je še lepši in bližji.
Nekaj fotografij cvetočega slaka je nastalo prav zato, da podelim delček pravljice.
7. julij 2016, popoldne, Šentvid nad Ljubljano.
Čakanje na mestni avtobus št. 1 (ki zna biti zelooo dolgo v počitniških dneh).
Betonska ograja,
lepo oblečena v bršljan
in v tistih dneh tudi v slak...
Daleč za hribom - ne za tem hribom, ki ga zagledaš na obzorju, ko prideš iz mesta, a še zmeraj za njim - za zmeraj novimi in novimi hribi,
stoji za zadnjim hribom hiša.
Ni več hiša, bolj podrtija.
Še podrtija to ni več.
Vso grobljo je prerasel slak,
navzkriž,
podolgem
in počez.
Zdaj je samo še zelena gomila na drugi, senčni strani hriba.
Do tam sem nekoč prišel.
Zadnja vejica slaka odhaja,
maha z groblje
gor v zrak,
sapa jo nosi pod nebo...
Bilo je nekoč v starih časih,
ko so na kmetih še pekli kruh sami,
v velikanskih kmečkih pečeh.
Za hribom sta v hiši z visoko streho
- bila je kot kosmata kučma -
živela sestrica in brat.
Vsak dan sta zjutraj pogledala v peč.
Skoz odprta vrata sta gledala noter.
Notri pa je bila še tema,
samo najbolj črna noč,
ne zvezd ni bilo,
niti Mesca.
Še Zemlje ni bilo več v črni luknji.
Tema ni imela ne konca ne kraja.
Zvečer pa,
ko je bila v nji žerjavica,
je tudi tema dobila strop,
sajaste stene
in svetle zvezde.
Iz peči je prišel včasih hlebec,
kot velik Mesec iz noči.
Potem sta sestra in brat sedela visoko pod streho na balkonu.
Čez balkon je plezal slak.
Slak je imel hladne bele cvete,
kot same limonove sladolede.
Tu sta vsak večer čakala Mesec.
Mesec pa včasih ni prišel.
Kadar ni nič Mesca, je ves večer ko v črni peči.
Tipata z balkona v kamro, čez noč se jim nič ne sanja.
Ko čez smreke spet seže Mesec,
pa reče sestri veliki brat:
- Kaj ni takšen, kakor hlebec?
- Ali pa kepa sladoleda, odgovarja sestrica, rada bi ga pokusila!
- Pa ga pokusiva! reče brat, stegne roke, seže v Mesec.
Za bratom poseže sestra v noč, prime hlad in ga da v usta.
Sestra še in še posega, pokuša v ustih okus Mesca.
Še zdaj vidimo na Luni polno sledov njunih prstov.
-Kot limonov sladoled,
reče na koncu sestrica.
- Kje pa,
reče veliki brat,
kot košček kruha, ne, drobtina
- na jeziku nimaš nič,
komaj pokusiš, že več ni.
- Okus ima kot sladoled,
trdi njegova mala sestra,
na jeziku se stopi!
Škoda, da se raztopi,
preden si ga prav poskusil.
- Kako pa ti lahko to veš,
si kdaj že jedla sladoled?
vpraša brat
- brat ima prav:
takrat je bilo sladoleda še malo,
tako daleč za hribi pa ga ploh ni bilo...
Fant, ki je samo enkrat,
kot fantek,
začutil v ustih
na nebu
in v grlu,
hladni, sladki okus Mesca,
kot košček sredice črnega kruha
- tak fant je zmeraj odprte glave.
 |
Deklica,
ki je vsaj enkrat,
kot punčka,
okusila v ustih,
na jeziku,
na nebu,
Luno,
tako hladno in lahko,
kot limonov sladoled
- ta dekle ostane lahkih nog,
da bi plesala vse noči,
pa ni zato zjutraj čisto nič trudna.
Vsak ples vam takoj zapleše,
ne da bi se ga učila
- zapleše pa tako lepo,
kot da ta ples od zmeraj zna.
...
Gregor Strniša, pesnik
Gregor Strniša, pesnik
Zadnji dve fotografiji: Internet
