Sem
za hip
postala drevo?
Kot z razkošno krošnjo
pinija
vkoreninjena
v zemljo
ujeta v beton.
Vdiham slano sladki vonj zatoka,
kjer živijo vse ptice
v prijaznih travnih gnezdih.
Barve so svetlejše tu.
Avtomobili ustavljajo na prehodih
in lahko se premikam
iz bolečine v odprto.
Hrepenenje
je kakor ladja
na obzorju.
Ne vidim, kako se premika
in ko pogledam, je vedno bliže pristanišču,
kateremu koli že;
kakor tiha črna ptica
se potaplja
pod gladino
in prihaja na površje
vedno dlje od mene
obzorje
za dihanje
hoditi
v neskončno
ob (včasih) mirni gladini
