Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estes

OB KALITVI SEME MOČNO DIHA

Lupim si
suhi, svetleči ovoj.

Lupim drugi,
sočni ovoj.

Tretji,
četrti
in peti.

Izza obzorja
se dvigajo
stara morja.

Lupim dalje.
Šesto.
Sedmo.

Reke gledajo
skozi
deževno oko.

Osmo,
deveto...

... in spet
na začetek...

Klica
brez ovoja hrane
ne obstane.

Ženske, ki tečejo z volkovi

Divjina je dvakrat potovala skozi mojega duha, prvič, ko sem ob rojstvu podedovala strast mehiško-španske rodovine, in pozneje, ko me je posvojila družina vročekrvnih Madžarov. Odraščala sem sredi gozdov, sadovnjakov in njiv ob Velikih jezerih vzdolž michiganske državne meje. Hranila sem se predvsem z gromom in strelo. Ponoči so koruzna polja škripala in glasno govorila. Daleč, na severnih jasah, so se v mesečnih nočeh zbirali volkovi, poplesavali in molili. Vsi smo lahko brezskrbno pili iz istih tokov.

Čeprav je tedaj nisem tako imenovala, sega moja ljubezen do Divje ženske v čas, ko sem bila še majhna.

Bila sem bolj estetsko kot športno navdahnjena in moja edina želja je bila, da bi postala estetska popotnica.

Raje kot stole in mize sem imela zemljo, drevesa in votline, kajti v teh krajih sem čutila, da se lahko naslonim na Božje lice. 

Vsi citati (bodo) vzeti iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estes;
v slovenščino prevedla Vera Čertalič, založba (Eno) 2003

Foto: Internet

La Loba

Ona, ki ve

Petje, nenavadno, kakor indijansko, je prišlo iz mene.

Bil je 'ne moj' glas, tuj 

in vendar je prihajal iz mene.

 Je moja duša meni tuja?

Če je petje glas duše.

Zelo stara žalost je (bila) 

v tem glasu.

In v nekem hipu sem začutila vznemirjenost v mojem ženskem,

kot bi se me nekaj ljubečega dotaknilo.

Kot bi moje telo rahlo zazvenelo.

Kot nekoč, 

ko je še znalo,
 želelo, 

hrepenelo.

Živelo.

Petje nad kostmi.

Oživljanje kosti.

Kdaj že sem v pesmih zlagala svoje kosti in težila Marini Abramović, da si sposoja goveje kosti... toda ona je umetnica...

jaz pa nočem,
ne znam
a moram
peti.

Zelo globoko se me je (zdaj) dotaknilo.

Morda je njen glas, 

ki me je (včeraj) pretresel, 

ko sem jo poslušala.

Redko kateri ženski glas mi je všeč.

Ker ni 'pravi'.

Njen pa je, tako pomirjujoč, tako živ in blag in močan hkrati...

Danes ta starka zbira kosti v tebi.

Kaj obnavlja?

Dušno sebstvo je, graditeljica dušnega doma.

Ročno oblikuje in prenavlja hišo.

Dušo.

Kaj gradi zate?

Tudi v najboljšem od svetov se mora duša od časa do časa osvežiti.

Podobno kot bivališča tu, na jugozahodu, se nekaj olušči, nekaj odpade, nekaj spere.

Vedno je v bližini stara, okrogla ženska, obuta v natikače, ki treska zredčeno blato na stene kolibe.

Meša slamo in vodo in zemljo in tleska mešanico na zidove, da jih zgladi.

Brez nje bi hiša izgubila obliko.

Brez nje bi se po močnem dežju sesedla na kup.

Varuhinja duše je.

Brez nje izgubimo obliko.

Pravijo, da so ljudje, ki nimajo dostopa do njene oskrbe, brez duše ali so obsojene duše.

Oblikuje hišo duše in jo ročno gradi.

Nosi star predpasnik.

Njena obleka je spredaj daljša kot zadaj.

Copota naokrog.

Ustvarja dušo, redi volkove, varuje vse, kar je divje.

Kako se vse nenavadno na kup zlaga. Sanje o avtomobilu, ki naj bi bil dom za mater in otroka in jaz rečem, da ni, da otrok mora biti doma, v hiši.
In potem stavek, da se trudi vžigati star avtomobil, da bi zdivjala v osvetljeni del psihe...

Pa vrata danes, sneta s tečajev, neuporabna, očitno namenjena za proč, ker jih čistim vsega, bel lak je pa še mehak in vidi se, kako na debelo je namazan in zadnja plast se ni utegnila niti dobro posušiti, pa je že konec z njimi...

Približajte se k starim, od vremena zdelanim vratom in potrkajte.

Evo, meni še trkati ni treba. So že sneta vrata. In sem že notri, v starem, plesnivem, podzemnem bivališču. Ki je bilo nekoč lepo, zdaj pa že dolgo vse propada.
A jaz vztrajno 'vidim' in prepričujem tisti fino in zoprno žensko, kako bi se dalo vse lepo prenoviti.ž
Samo strašno veliko dela bo.
In kar malo preveč ljudi se mota tam naokrog.

Citati, v poševni pisavi, so iz knjige Clarise Pinkole Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi.

Foto: Internet

Mnoge smo živele puščavsko življenje...

Mnoge smo živele puščavsko življenje;

pičlo na površju 

in plodno pod zemljo.

Toliko vsega je pospravljeno, skrbno pometeno iz vseh strani,

pod preprogo.

Tako lepo so vbokline, izbokline poudarile vzorec po svoje;

da je videti kot da cvetijo cvetlice iz Perzije z bombažnimi očmi,

arabeske dihajo z metuljevimi krili

in

kakor da modrina valovi...

kakor da odmrle stvari

pod preprogo živijo,

se zdi.

A nato se, čisto počasi, a vendar

dvigne

mrtvo valovanje tkanja

in se z lahkoto

praznegačistegabelega

lista 

papirja

vrže skozi okno.

Stara preproga, 

se zdi, 

da skoraj lebdi

od vsega, kar je pod njo, 

vajeno teme

in se brez volje množi in množi 

in se sramuje, da živi,

za hip 

razgaljeno...

Citat v poševni pisavi, Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estes

Lincoln Chatedral

Rada bi sedla

na tisto samotno klopco

v parku,

pred najmogočnejšo katedralo v 13.stoletju. 

Rada bi sedela 

tam, 

v tišini,

samoti

in dihala

sinjkasto beli zrak

in 

čakala,

da mine

mraz.

Otrdela 

v zgodovini

kot pesnik

in 

njegov pes.

Foto: Internet

Mamin objem

Prišel je lani, pogumni drobceni čudež življenja.

Rodil se je veliko prezgodaj, da bi mogel preživeti brez pomoči.

(Tudi) medicina dela čudeže.

In tako je živel, skoraj tretjino svojega brstečega življenja,

brez maminih prsi, objema, bližine, topline...

a z njeno gorečo ljubeznijo,

za steklom inkubatorja,

tiho je rasel pod njenimi očmi,

redkimi dotiki....

in poslušal njen glas...

Pod odejico so jaslice in listki/iglice našega minulega Božičnega drevesca...

...in preživel. 

In živi, mali veliki čudež.

Končno v maminem varnem in toplem in mehkem objemu.