 |
| Deklica, ki bere volkovom, Jackie Morris |
Prijazna, mehka in velika,
stoji ob meni.
...in skupaj zreva
v daljavo.
Skozi zimske gozdove,
se v grafitno črnih vejah
v ptičjih notah
skrito oglaša
nova pomlad.
Stojiva, skupaj
s šapo v roki,
velika, siva in mehka
volkulja in deklica,
jaz.
In vse je dobilo rožnat nadih.
Čez zmrzlo sneženo polje
diha veter
in nosi listje spominov minulih dni
domov.
In nič me ni strah.
Ker (če sploh, lahko pa tudi pride nevarnost, pošast)
v času se moja roka volčji privadi
in volčja mojo trdno drži
in skupaj (s)tečeva,
tiho,
nežno,
po štirih,
do speče pomladi...
...in novi sneg bo za zmeraj prekril
najino gaz...
...in zvončki vzcvetijo
iz odtaljenih sledi...
