...če bom kdaj zmogla zapisati vse,
kar sem mislila, da moram, potem...
potem bom verjetno umrla.
Od sramu, od žalosti, od izpraznjenosti.
Ker vse to, kar že toliko let nosim s seboj, v telesu,
zavzema vse več prostora.
Dobesedno.
Vsako jutro se zbujam iz nenavadnih sanj,
zgodb, ki niso moje.
Pa vendar so moje,
če se dogajajo v moji glavi.
V tem nenavadnem prostoru,
kjer vse nastaja.
Menda.
Zakaj pa mi potem začne razbijati srce,
ko zaslišim določen glas, slišim melodijo, vidim podobo, ki me preseneti in zbudi zanimanje...,
čutim v želodcu, v rokah, v prstih, na konicah prstov...
Vsa sem telo.
In tudi glava je telo, ne?
Nikoli nisem pomislila na to.
V življenju je (bilo) treba ravnati 'z glavo'.
In če glava ni v redu?
In kako veš, da ni v redu?
Če te potem, čez čas, začne nekje nekaj boleti.
Najprej tako rahlo, kot utrujene mišice po dolgi hoji navkreber...
in sčasoma izzveni, če dobro spočiješ, popiješ dovolj tekočine, zmasiraš utrujene mišice... skratka, se posvetiš telesu, ga slišiš, mu 'ustrežeš'...
... če se potem spet in spet, vsak dan znova zaženeš v strmino in prisopihaš na vrh in spet navzdol in to počneš tako, ker je dobro in fajn za telo, vmes pa ni časa za počitek in vse postaja le vojna napoved telesu in znancem in časopisnim člankom ....
... potem si pridobiš kondicijo in je vse ok...
verjetno...
 |
| Sekvenca s svečo, Nostalgija (film) Andrei Tarkovsky |
... lahko pa je tudi drugačna bolečina;
takšna, navidez brez vzroka...
Pride nenadoma, od nikoder,
naprimer kot napad ledvičnih kamnov (kako zabavna se mi je zdela ta besedna zveza, ko sem nekoč med enim od 'napadov', klicala zdravnika in sestri na strogo vprašanje, zakaj moram nujno in takoj priti, čeprav nisem naročena, odgovorila:
'zaradi napada ledvičnih kamnov' :)) ...
...čeprav sem čepela skrčena v embria in komaj dihala od bolečine, je ta stavek povzročil, da sem se celo zmogla nasmehniti in reči:
'Ane, kako se hecno sliši, 'napad ledvičnih kamnov', kakor napad 'malih zelenih' ali kaj podobnega?'
Pa je bila kar tišina na drugi strani, dokler nisem resno rekla, da če lahko kar pridem... pa me je k temu itak prisilil nov 'napad'...).
Bolečin je veliko.
Se mi zdi da toliko kot nas je na svetu...
In kot da bi to ne bilo dovolj, jih ima vsak 'na voljo' več ;)
In menda nihče ne more drugega začutiti v njegovi bolečini...
Bo kar držalo.
Žal.
Zelo.
Začela sem govoriti o tem, da če vselej poslušaš glavo, lahko začne boleti telo.
Govori se tudi o duši.
Pojma nimam, kaj je duša.
Morda je prenašalec sporočil med glavo in telesom, med glavo in srcem.
Ali pa je duša srce?
Potem pa je itak v vsem telesu, ne?
V krvi?
Pravijo tudi,
poslušaj svoje srce.
Lep stavek.
Prvič sem zares slišala svoje srce skozi stetoskop pri vajah Zdravstvene nege.
Pretreslo me je.
A takrat sem tudi tuje, sošolkino srce prvič (za)slišala.
Nenadoma je bila tam pred menoj mlada žena, z glasnim srcem.
Bili je tako intimno, tako močno... kot bi mi zaupala svojo najglobljo skrivnost.
Ali še huje, kot da bi jaz vzela nekaj, kar mi ne pripada, kot da bi slišala nekaj, česar bi ne smela...
... ne vem, bilo je tako močno.
Lepo...
In sem se (ji) nasmehnila in rekla:
"Wow, to je pa tako zares."
Kako uboga sem v besedah.
Posebej v velikih trenutkih.
Ali pa v preprostih... skoraj nikoli ne rečem tistega, kar se mi zdi, da bi morala...
Bitje srca.
Heart beat.
... najbolj pretresljivo je (bilo) spoznanje, da je (bilo) slišati oboje src skoraj enako (sploh za začetniška ušesa).
Glasno, ritmično, vztrajno...
... in tako brez mojega vpliva...
Torej,
glava, telo, srce, 'duša'...
kje se vse začne?
Fotografije: Internet
