'Now i wanna die'

To je še najbolj podobno tistemu, kar sem videla

Sinoči sem videla meteor!!!

WOW!!!

V živo.

Tiho sijoč,
z žarečim repom, je priletel iz teme nad menoj...
..- se razpršil, razletel...
... v temo...

Bilo je svetlo, žareče, bolj žareče... in nato ni bilo ničesar več.

Zdi se mi, da je o tem še težje pisati kot o glasbi.

Ne vem, koliko časa je trajalo.
Trenutek.
Dva.
Z repom :).

In niti najmanj nisem bila pripravljena, čeprav vem, da so prav v teh dneh menda vidni meteorji.

Čakala sem na bus na avtobusni postaji pred cerkvijo svetega Antona Padovanskega na Viču.

Ura je bila petnajst minut čez osmo zvečer,
zdelo se je že zelo pozno, ker je tema že od šestih dalje.

V nekem trenutku sem se zazrla v rumene krošnje dreves nad seboj.
V temi, v soju luči, dobi podnevi žareče rumeno listje tak nenavaden, mat odtenek...

Potem se je zgodilo;

nad menoj je močno zažarel rahlo upognjen lok svetlobe,
ki je na koncu/začetku še močneje zažarel
in se neslišno razpršil v temo.



Ne vem, zakaj se mi je reklo in še manj, zakaj v angleščini ;):

'Now i wanna die.'

Prav zaslišala sem se (kot se včasih zbudim iz sanj, ko se slišim govoriti)
... in šlo mi je na smeh...
postala sem tiho vesela  in zmedena...
...( kot takrat, ko srečaš nekoga, ki ga imaš rad,
pa je že davno odšel iz tvojega življenja...
...potem pa, nekega dne,
ko že dolgo ne pogrešaš več,
stopi predte...
... in..
... in nato vse skupaj spet izgine.


Ko sem malo prišla k sebi, sem se obrnila in zagledala žensko, ki je gledala mene.
Ne vem, če je videla meteor, bolj se mi zdi, da je slišala mene ;).
Imelo me je, da bi rekla:
'Ste videli?'
Pa nisem.

Kar bila sem tam, z razbijajočim srcem,
vesela kot otrok.
Spominjam se zadnjega meteorja, ki sem ga videla 17. maja 2013, zvečer.

Česa takega ne pozabiš zlepa.

'Kamen',
'odpadek' iz Vesolja,
ki ob vstopu v Zemljino ozračje zagori
in ponavadi zgori.
A za hip
pusti lepo, svetlo in žarečo sled.

Fotografije so (jasno) z interneta.

Ne boj se. Zemlja se vrti.

Karel, na kontrabasistovi desni, v zadnji vrsti

Danes ima imendan moj ajta Karel. 
Imendan je god po slovensko.
In imendan, kot v Prekmurju pravimo godu,
je zelo povedna beseda.

Ajta je po prekmursko ata, stari oče.
Našega starega očeta smo vsi klicali ajta.

Na sliki zgoraj je bil star 13 let. 
Igral je v šolskem tamburaškem orkestru.
Nikoli ga nisem slišala igrati tamburice, verjetno je tudi ta sposojena iz šolskega orkestra.

Tistega leta, ko se je rodil, se je  začela 1. svetovna vojna in njegov oče je bila vpoklican. Zapustil je ženo in otroke in se nikoli ni vrnil. 
Ajta je že kot dete izgubil očeta.
Ki ga sploh ni imel.
Kot mnogo otrok tistega časa.

Potem je prevzel skrb za družino, čeprav je bil najmlajši. 
Njegova mama je od žalosti zbolela, 
mi je povedal.
Na dan Vseh svetih sva vedno šla na njen grob 
in prižgala svečo.
Spraševala sem ga o njej, 
on pa je vedno rekel, 
da je bila dobra, a bolna od žalosti.

Potem, enkrat, ko je bil že kar v letih, je oženil mojo staro mamo.
Rada sta se imela. 
Bil je mož beseda, skrben, ljubeč in nagle jeze.

Bila sem njegova prva vnukinja.
Sledila sem mu na vsakem koraku, sedem let.
Nikoli se ni naveličal mojih vprašanj.
Včasih ni vedel odgovora.

Z njim in (staro) mamo sem živela, 
skozi vse naravne cikle: 
previdno, postopno rojevanje 
v pomladih, 
vroča žetvena in poplavna poletja, 
jeseni, 
dišečih po grozdju v preši, pečenem kostanju in koruznem latju
ter hladne zime 
v topli kuhinji, z ledenimi rožami v iži.
Sedem let.


Ob večerih, pred spanjem, sva posedala pred hišo in gledala v dolino in sosednje hribčke...

  "Kaj je za hribi, ajta? So tam nebesa??"
    
      "Ne, nebesa so drugje, pravijo, da na nebu. Tam je ena druga vas in potem še ena..."
  
"Ampak, če ne bi bilo hribov, bi jih lahko vse videla? Bi videla tudi v Nemčijo?"
     
     "Ja, če ne bi bilo hribov, bi videla malo dlje, a še vedno ne Nemčije. Zemlja je okrogla..."


Kaaaj???



Tisti hip 
sem z vso jasnostjo zgodnjega otroštva začutila 'okroglost' Zemlje. 
Trenutek ostaja v meni, verjetno zapisan v mojo DNK, do danes. 

V delčku hipa sem začutila, 
da bom padla dol, 
nekam..., 
ker če je Zemlja okrogla, 
pač ne moremo kar tako biti na njej...

...pograbila sem njegovo roko, ki je počivala na kolenih in se stisnila k njemu:
  "Padla bom... dol... zakaj ne pademo dol...???"

On pa me je objel in močno stisnil k sebi:
     "Ne boj se, ne bomo padli dol. Zemlja se vrti in ..."

Sploh nisem več dohajala:
  "Kaaaj, vrti se??? Kako se vrti, ko pa ne čutim?"

Od tu dalje ne vem več, kako je šel pogovor. 
A prvo živo srečanje s čudežem gravitacije, 
okroglosti, 
neskončnosti 
je odprlo neskončne razsežnosti 
čudeža življenja. 


Prehitro je umrl, ajta. 

Prav, ko se je začel čudež otroštva razblinjati
in se spreminjati v nekaj neznanega...
Ni bilo več varne roke, jasne besede, neskončnih možnosti.

In ni bilo nikogar, ki bi rekel:
  'Ne boj se. Zemlja se vrti.'

Zadnjo zimo sem ga prosila, naj mi iz slame splete koš za perilo. 
On je namreč ob zimskih večerih pletel košare iz pšenične slame.

Najprej se je upiral, da tega ne zna in potem je začel, 
med zimskimi počitnicami. 
Začne se z majceno spiralo in se, 
spiralno,
nadaljuje v želeno obliko, 
do konca.
Tako je nastalo dno.

A pred 33. leti je pomlad prekmalu prišla...
... bila je sončna in polna regratovih cvetov... 
... poletje je bilo morje... 
... jesen nova šola...

... v začetku zime se je iztekla njegova življenjska spirala
tu, na Zemlji... 


... in slamnata spirala je ostala nedokončana...

Ali pa je prav ta oblika morala biti? 

Minljivo

Megla zastira pogled na sosednje bloke. Vse je zavito v tančico razredčenega mleka.
Takšna jutra so v Ljubljani pogosta, tudi poleti se kdaj zgodi.

Rada imam takšna jutra.
Čeprav se mi zarosijo očala, ko stopim ven (ja, hladno je) in so po nekaj minutah zunaj vsa oblačila prežeta z vlago, vsaj tak občutek imam.

Velikokrat se iz takšnega jutra rodi jasen, še posebej sončen dan.
Ali pa se mi zdi bolj jasen in sončen prav zaradi megle, ki se počasi, neznaznavno, redči.

Veliko rumene je v teh dneh. Na drevju, po tleh.
Barve listja uravnotežajo vse krajše dni.
To žarenje, ki se vsak dan tako silovito daje očem, je boleče.
Žareti, tik pred koncem, si vzeti vso pozornost...

Kako zelo drevesa označujejo čas.
Ne glede na vreme, ki si letne čase jemlje po svoje.

Drevesa ohranjajo svojo uro.

Če je zima posebej mrzla in dolga, čakajo.
In kako šele jaz!
Potem pa, nekega dne, vsaj zdi se tako, vsa naenkrat vzbrstijo, ozelenijo, vzcvetijo....
Kakšna sila je v tistih dneh, kako močno življenje.

Poleti jih ne bi opazila, izgubijo 'atraktivnost'.
A so tam, zavetje pred soncem.
Nobena marela na svetu ne daje take sence kot drevo.

In potem jesen.
Zdi se kot tista pomladna sila, ki barva v neopisljivo.
Neponovljivo.
Minljivo.
Dva lista nista enaka.
Kaj šele dve drevesi...

In potem... zima.
Temne, gole veje.
Korenine, vraščene v nebo.

O, drevo!


S katero barvo lahko povežem letni čas?
Samo eno.
Pomlad = zelena.
Poletje  = temno zelena (dolgo ni bilo asociacije).
Jesen    = rumena.
Zima     = kovinsko modra.

O filmu Andreja Tarkovskega, s pomenljivim naslovom Nostalgija, pa kdaj drugič.

In medtem, ko sem pisala in padla v glasbo:

  Različni zorni koti...

 Tečem za izginjajočo meglo....