Spet je v Književnih listih omenjena Sylvia Plath, ob izdaji novega prevoda pesniške zbirke Ariel:
(...)Kot je pred leti povedala Frieda Hughes, Sylvijina in Tedova hči, pesnica in slikarka, si je mama želela
"da bi se zbirka Ariel začela z besedo ljubezen in končala z besedo pomlad. V njej je hotela zajeti obdobje, ki se začne tik pred razpadom zakona, do začetka novega življenja."
Cit., Delo, KL, 22.8.2017
Svet (vključno z mano) menda pozna prevod, ki ga je po pesničini smrti uredil Ted Hughes.
Na novo urejen prevod naj bi bil tak, kot si ga je menda želela Sylvia.
Menda pišem namenoma in zato, ker v resnici nihče ne more vedeti, kaj si je ona želela.
Vseeno mi je, kako so pesmi razvrščene.
Pretresljive so in tako zelo boleče in nasilne in polne ženske bolečine, da sem se v njih prepoznala.
Z njo sem stopila v nov svet, dobesedno v žensko besedo, ki je bila do takrat svet 'močnih moških' pesnikov.
V mojem jeziku je Beseda ženskega spola.
Kako bi vendar moglo biti drugače, saj ima moč ustvarjanja.
Iz "ruakh", množinska oblika "rukhod",
ki pomeni "sapa",
...iz te znamenite besede,
ki je zapisana v temačni in prelepi drugi vrstici Geneze
"duh božji je vel nad vodami",
je nastal izraz "tire 'n ruakh", spustiti sapo, v različnih fizioloških pomenih:
to potrjuje biblično domačnost izvoljenega ljudstva s Stvarnikom.... (str.16)
VODIK
Kaj sva znala narediti s s svojimi rokami?
Nič ali skoraj nič.
Ženske so znale: naše matere in babice so imele živahne roke in spretne roke,
znale so šivati in kuhati, nekatere tudi igrati klavir, slikati akvarele, vesti,
spletati lase.
Kaj pa mi in naši očetje?
Naše roke so bile hkrati okorne in šibke, nazadovale so in izgubile svojo občutljivost:
bile so najmanj izurjen del naših teles.
Potem, ko so se najprej preizkusile v igri, so se naučile le še pisati.
Znale so se krčevito oprijeti drevesnih vej, po katerih sva z Enricom rada plezala,
iz naravne želje in obenem neizraženega nagiba po povratku k izviru vrste,
toda neznana jim je bila slovesna in uravnotežena teža kladiva,
zgoščena moč rezil, ki so nam jih iz prevelike previdnosti prepovedovali,
umetelna prepletenost lesa,
večja ali manjša trdota železa, svinca in bakra.
Če naj bo človek ustvarjalec, midva nisva bila ustvarjalca: tega sva se z obžalovanjem zavedala.
Steklo v laboratoriju naju je očaralo in plašilo.
V najinih očeh je bilo steklo nekaj, česar se ne smeš dotakniti, ker je krhko.
Ko sva prišla z njim v dotik, sva spoznala, da je steklo snov, ki se razlikuje od vseh drugih,
polna skrivnosti in muhavosti.
V tem je podobno vodi, ki je tudi edinstvena:
a voda je od zmeraj povezana s človekom,
ker mu je življenjsko potrebna,
tako da se njena edinstvenost skriva pod plaščem navade.
Steklo pa je izdelal človek in njegova zgodovina ne sega tako daleč v davnino.
Bilo je najina prva žrtev ali bolje: najin prvi nasprotnik. (str.26)
Kako je to, da mi moški da dovoljenje za ubesedenje, upoštevanje čustev?
Moški, ki govori o čustvih in jih preliva v neopisljivo glasbo?
In kje sem bila jaz vsa ta leta, da nisem slišala?
Pa vendar ni prvi moški, ki me je nagovoril s svojimi čustvi. Pred leti, v moji veliki, brezupni samoti, je prišel Jeff Buckley.
Kot odmev iz mladosti v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo videti, da je dobro.
A bila je utvara, popačena slika časa.
Ker v resnici je bilo boleče, trdo in neusmiljeno kot zmeraj... ker drugače bi ne bilo vse tiste glasbe, ki še vedno premika spodnje plasti...
Pomagal mi je slišati, čutiti (moškega). Vsa leta z njegovo glasbo so mi odpirala srce in ušesa za globokost (visokost, širokost...), ki jo more izraziti le glasba...meni.
Vse lahko najdem v njej.
(Zakaj b in vsi moški, ki jih poznam, tako močno zavračajo takšno glasbo?)
Zame je dobro vedeti, da obstaja(jo) moški, ki se zaveda svojih čustev in si celo upa spregovoriti o tem. In celo živeti tako...
Saj ne, da bi si želela sveta razčustvovanih moških...
...a dobro je
srečati moškega v skritem, mehkem jedru, ki živi in utripa
(pod) žilavo, gibčno in trdno telesno lupino...
Skoraj lahko rečem, da mi je Ludovico Einaudi s svojo glasbo vrnil največji zanikan del življenja. In v petdesetih letih bivanja tu tega ni malo...
...čustva, ki sem jih skrivala, čustva, ki jih nisem izrazila, čustva, ki bi jih ne smelo biti, ki bi jih ne smela čutiti, čustva, ki so nekaj 'površinskega, iskati je treba globlje'...
In kaj ustvarjenega od človeka
more stopiti globlje v telo, v celo mojo osebo,
kot glasba?
Zdaj sem torej v/na novem oziroma starem prostoru in z nežnim, sočutnim, poslušajočim srcem
Previdno, lahno vstopam
in ljubeče opazujem ta skriti, pozabljeni in zanemarjeni divji vrt,
poln imenovanih in brezimnih rastlin,
dišečega cvetja, tujih, nenavadnih, včasih bizarnih oblik, neresničnih barv, zvokov,
kot v sanjah...
...neznan vrt,
a tako zelo moj.
Ludovico Einaudi pripoveduje o svoji materi, da je, ko je bila še deklica, ob morju čakala glasbo, ki jo je oče glasbenik poslal iz Avstralije v Italijo.
A ladja, ki je prinašala očetov dotik, ni nikoli prišla, ker je bila vojna.
Dolgo sem se te poskušala dotakniti, ves čas je v mojih ušesih odmevala tvoja glasba in tvoji filmi so odpirali prostore žalosti, resničnega in bolečega.
Koliko let, Gospod????
In potem se zgodi, da hodim in nenadoma razumem.
Nenadoma se odpre nov prostor za besedo.
Buongiorno Italia con i tuoi artisti...
Ljubezen je, ki se dotakne jezika in ga zbudi.
Ušesa, da sliši.
Ludovico Einaudi je prišel po 'naključju'.
Gledala sem dokumentarec o meni ljubem Edwardu Hopperju.
Ob prvem gledanju sem bila dotaknjena, bil mi je všeč, dokumentarec,
čeprav, zares, bilo je malo moteče vse tisto umetniško razglabljanje,
pa Wim Wenders, ki govori francosko??
In ne vem zakaj,
naslednji dan sem šla še enkrat gledat
in znova me je presunila glasba,
ki je (bila) tako zelo močna,
da so mi, že znane slike,
resnično spregovorile
kar so mi govorile ves čas,
samo nisem mogla do konca začutiti, slišati, vanje vstopiti...
Samota, samotnost...
... občutje, zavedanje, spomin na samoto,
ki se zbudi s spočetjem in te potem bolj ali manj spremlja vse življenje
in določa bližine:
večnosti, drugega, Drugega.
Ali morda daljave???
Je to Tvoj spomin, Gospod,
ko si bil/a tako sam
in si želel nekoga,
ki bi mu lahko povedal,
da ljubezen ne more,
ne da bi (se) dajala (v) bivanje....???
V teh dneh z Ludovicovo glasbo, sem spet začutila veselje do življenja.
Začutila sem telo, dobro in prijazno in utripajoče in tako pričakujoče in pripravljeno in odzivno, da bi tekla, plesala, hodila, pela, objemala, se smejala, molčala...
bila,
v trenutku, v zvokih, ki so moje vsakdanje okolje, v kakofoniji nemirnega mesta...
zvoki, ki me obdajajo in napolnjejo so zvok(i) življenja v hrupnem mestu, v ljudeh, ki govori(j)mo v prazno (ker ni ušes, ki bi slišala), brez prestanka, brez mehke,blagodejne tišine...
Bojim se tišine, ko sem s kom v dvoje, ko nas je več...
Kot bi želela vse praznine napolniti s črkami, z besedami, ki izgubljajo moč,
ker jih je toliko, da ni več prostora...
Morda pa se vesolje širi tudi zaradi tega,
ker drugače bi ga razneslo...
kot ga je razneslo,
ko si Ti spregovoril
in je
nastalo...
Veselje do življenja...fraza, pa vendar,
kako naj drugače imenujem to, da si želim, vsak jutro znova, biti, spiti esspreso, poslušati glasbo, gledati filme, ki mi trgajo drobovje, brati knjige, ki me preselijo v čase in dežele, ki jih v resnici ni.
Ker tudi, če so (bili), so že minili...
Glasba, tišina, beseda, slika je dežela vedno novega prostora v času.
Potrebuje le pozornost.
Prisotnost.
Čas.
V začetku aprila, skupaj z uradnim začetkom, sem začela. Vsak teden en kvadrat, no trije enaki. Vmes mi je zmanjkalo volje, potem volne in začelo se delo na vrtu in pritiskala je vročina... pa vendar sem v nekem hipu spet našla motivacijo in končala.
Seveda ne kvačkam po shemah ampak s pomočjo video navodil.
Morda je razlog, da sem vztrajala in končala, ker so navodila zelo jasna in glas Ester Dijkstra , ki je organizirala CAL, pomirjujoč...
To je moja prva velika kvačkana odeja.
Vzorci kvadratov so čudoviti in skoraj pri vseh sem uživala, čeprav so mi nekateri so mi povzročili precej težav. A pričakovanje, kakšen bo in kako kombinirati barve je bilo močno gonilo za vztrajanje.
In na koncu sem hotela videti, če zmorem...
Vsak kvadrat ima svojo oziroma mojo zgodbo. Bili so dnevi, ko sem delala z lahkoto in je prišel vzorec kot podoba nekega dogodka, spomina, veselja, žalosti.
In bili so dnevi, ko sem vse skupaj odložila in nisem vedela, kdaj in kako bom nadaljevala.
Ves čas sem premišljevala, komu jo naj podarim, zakaj sploh to delam, kakšen je smisel...
in potem mi je v nekem trenutku prišlo na misel, da jo bom podarila sebi, za (kmalu) 50 let življenja.
