Vse te reke,
ki tečejo
v svoje odhajanje
sprejemajo
človeka.
Vse te reke
nič ne sprašujejo,
ko tečejo,
tečejo
kar naprej,
od začetka do konca
in se ne vračajo,
le bregove spreminjajo
v krušljiva področja,
mehke peščene sipine,
globoko v zemljo vdrte
globine kanjonov...
Vse te reke
nosijo
spomine
vseh
ki so bili
in so minili,
ki so videli,
slišali,
se dotaknili
globine
obrežja
glas
reke
ki se mu moram približati
na primerno razdaljo,
da slišim
sočasno
reko
in
svet
svet
za hrbtom.
Vsaka reka ima svoj glas.
Vsaka reka ima svojo strugo.
V vseh časih so reke.
V vseh časih prihajam
k reki...
da s svojim glasom,
s sočasnim
prihajanjem in odhajanjem,
preglaša
izmiva
odnaša
hrup sveta...
voda odhaja
z mojimi
od bega utrujenimi podplati
voda odhaja
z menoj
sama sem
z nogami v vodi
ki gre dalje
do morja
do konca sveta
do obzorja
ujeta
v kroženje
od zemlje
do neba
Foto: Internet
Ni komentarjev:
Objavite komentar