ob pol petih zjutraj,
sem na jasnem nočnem nebu spet zagledala ORIONA!
Ne vem, če sem ga bila vesela ali sem se prestrašila - kako mineva čas.
In kako sem skozi ta čas, ko ga "ni bilo", pozabila nanj.
ORION
in vsi najini zvezdni večeri...
Orion, ozvezdje kot nočni pozdrav jeseni.
Koliko let je šlo mimo.
In nisem vedela.
Koliko krat je šel mimo,
vsak večer,
nad menoj
oddaljeni
vztrajni
stari lovec
in nisem vedela,
da obstaja.
In potem, enkrat,
sem pogledala gor -
in tam je bilo drugo življenje,
daljno,
lepo,
skrivnostno,
nedotakljivo,
skoraj kot večno
nespremenljivo.
V Orionovih dneh si mi podaril Snežka.
Takrat, ko sem tavala.
On me je našel,
brezdomček,
izgubljeno in šibko...
Pa sva skupaj šla
domov
spat
na tla
v kopalnico.
Orion je vzhajal in zahajal
od jeseni do pomladi
nad nami...
11x
...za Večno(st)...
Hvala.
Foto: Internet
Ni komentarjev:
Objavite komentar