Živa sem

samo nekaj časa. 

Ko na prstu zagledam svojo kri.

Ko sem s kupom otrok in obveznosti in ljudi.

Ko pridem 'domov',
umrem.

Molčim, zapiram ušesa, begam z mislimi, umikam oči, jokam ponoči...

Ko pridem v samostan, 

me pozdravijo ptice, 

sinice, vrabci in koska.

Sinici, dve, kuštravi, me spremljata in opominjata na lepoto in na to, kako rada imam vendar ptice...

Ker imate rada ptice, so vam lepe še vrane in galebi, je dejal A :)

Tlim.

Samo še tlim, ko sem tu...

Krvavim, 

tiho in nežno

 in se veselim... 

da še vedno krvavim.

Da sem še vedno rodna, 

čeprav jalova...

Sanjam, da ubijem mamo, no, ne čisto, a padla je in bilo je treba klicati pomoč, jaz pa nisem storila nič, samo umaknila sem se v grozi...