not going enywhere

not going enywhere

ne gre za zamrznjen čas

trenutek

gre za občutek

 duše
telesa
koščka časa

 v Velikem Času

in kako naj opišem
večer

dan
?????????????

kam naj ga dam????

za take ure
čas
nima nobenega predala

 prostora

popolnoma na novo ga mora(m) ustvariti

da bo ne bo lebdel
v praznini

...in vendar;

? lahko Ljubezen lebdi v praznini?

lahko izgine

... v megli 

urejenega kaosa velemesta, 

ki je tiste noči tako nežno utripalo

 z Življenjem 

in

bivalo
z menoj v meni 

in jaz v njem...

 nežno sem vstopila

dolgo 

dolgo

tako zelo dolgo
sem prihajala
v mesto

...in zdelo se mi je da zamujam

in bom zamudila

in me ne bodo spustili noter

in nima smisla

in sem zastonj prišla...

...in vendar

je bil
in čakal
mene

 en sedež 

tam

med dvema ljubečima paroma

sam

samo zame

ki sem

se prelila 

zlila

prešla 

nikdar me  ni še tako zelo bolelo 

ob koncu 

nikdar si nisem tako zelo želela ostati 

umreti
izzveneti
skupaj

preden izzveni 

do konca 

vse

((epic feeling) je dejal nekdo)

je ostalo
???

seme 

v neobdelani
a tako zelo plodni
in pričakovanja polni
zemlji
...v zemlji...

...in vendar 

sem Ti danes očitala

da ne morem dajati življenja

ker sem mrtva 

v sebi----

nevemnevemnevem

Sem

za hip

postala drevo?

Kot z razkošno krošnjo 

pinija

 vkoreninjena 

v zemljo

ujeta v beton.

Vdiham slano sladki vonj zatoka,

kjer živijo vse ptice

v prijaznih travnih gnezdih.

Barve so svetlejše tu.

Avtomobili ustavljajo na prehodih 

in lahko se premikam 

iz bolečine v odprto.

Hrepenenje

je kakor ladja

na obzorju.

Ne vidim, kako se premika

in ko pogledam, je vedno bliže pristanišču,

kateremu koli že;

kakor tiha črna ptica

se potaplja

pod gladino

in prihaja na površje

vedno dlje od mene

obzorje

za dihanje

hoditi 

v neskončno

ob (včasih) mirni gladini

Si? Res?

Vstopil je pri zaprtih vratih -

kako naj les zaustavi to,
česar kamen ni mogel,
kako naj zapahu uspe to,
kar ni uspelo smrti -

in jaz sem trepetal od groze.

Gregor Čušin, Dvojček

Si res

preštel vse 

moje poti,

ko sem prihajala

k Tebi

po tej poti,

po vseh (stran)poteh?

Si

preštel vse 

ure,

ki sem jih preživela

tu?

Si

preštel vse

molitve,

vse solze

in krike,

vse sončne in oblačne in mavrične

trenutke?

Si

res

preštel vsak moj utrip srca

od začetka

do tega trenutka?

Si 

res 

preštel

vse moje korake?

Si res

dopustil 

moj prvi v - dih

in 

nešteti do zdaj

izdih?

Si res?

Si?

Res?

Vse te reke

Vse te reke,

ki tečejo

v svoje odhajanje

sprejemajo

človeka.

Vse te reke

nič ne sprašujejo,

ko tečejo,

tečejo

kar naprej,

od začetka do konca

in se ne vračajo,

le bregove spreminjajo

v krušljiva področja,

mehke peščene sipine,

globoko v zemljo vdrte

globine kanjonov...

Vse te  reke

nosijo

spomine

vseh

ki so bili

in so minili,

ki so videli,

slišali,

se dotaknili

globine

obrežja

glas

reke

ki se mu moram približati

na primerno razdaljo,

da slišim

sočasno

reko

in
svet

za hrbtom.

Vsaka reka ima svoj glas.

Vsaka reka ima svojo strugo.

V vseh časih so reke.

V vseh časih prihajam

k reki...

da s svojim glasom,

s sočasnim

prihajanjem in odhajanjem,

preglaša

izmiva

odnaša

hrup sveta...

https://youtu.be/sJphF8RFz28

voda odhaja

z mojimi

 od bega utrujenimi podplati

voda odhaja

z menoj

sama sem

z nogami v vodi

ki gre dalje

do morja

do konca sveta

do obzorja

ujeta

v kroženje

od zemlje

do neba

Foto: Internet

Orionov čas

17. oktobra 2017, v torek,
ob pol petih zjutraj,
sem na jasnem nočnem nebu spet zagledala ORIONA!

Ne vem, če sem ga bila vesela ali sem se prestrašila - kako mineva čas.

In kako sem skozi ta čas, ko ga "ni bilo", pozabila nanj.

ORION

in vsi najini zvezdni večeri...

Orion, ozvezdje kot nočni pozdrav jeseni.

Koliko let je šlo mimo.

In nisem vedela.

Koliko krat je šel mimo,

vsak večer,

nad menoj

oddaljeni 

vztrajni 

stari lovec

in nisem vedela,

da obstaja.

In potem, enkrat,

sem pogledala gor -

in tam je bilo drugo življenje,

daljno, 

lepo, 

skrivnostno, 

nedotakljivo,

skoraj kot večno

nespremenljivo.

V Orionovih dneh si mi podaril Snežka.

Takrat, ko sem tavala.

On me je našel, 

brezdomček,

izgubljeno in šibko...

Pa sva skupaj šla

domov

spat 

na tla

v kopalnico.

Orion je vzhajal in zahajal

od jeseni do pomladi

nad nami...

11x

...za Večno(st)...

Hvala. 

Foto: Internet

Obleči me v zeleno

Obleči me 

v zeleno

in v zeleno prozorno

in svetlo zeleno pomladno 

obleko.

Obleči me v zeleno.

V zeleno, 

od sonca ožgano in potemnelo poletno

gozdno noč.

Obleci me v zeleno,

skrito 

v rumeno

šelesteče jesensko 

slovo.

Obleci me 

v zeleno,

zavito 

v varne popke

na golih vejah 

zimskih dni.

Obleci me 

v zeleno.

Drevo.

Da bova eno.

Foto: Internet, Brigita Mencigar

Štanjel

Štanjel, 6. oktober 2017,

Nonotov prvi rojstni dan za nebesa.

Ko vstopiš skozi obzidje je, kot bi vstopil v časovni stroj. 

Zvoki civilizacije utihnejo in zdi se,

 da čas stoji,

 v tišini,

 ki jo varuje obzidje in visoko nebo, 

ki je nanj pripet zvonik cerkve svetega Daniela.

Lučka nad cesto še ni prižgana. 

Ozrem se nazaj, od koder sem prišla...

Sonce zahaja, ura je nekaj čez pol sedem zvečer.

Burja (ki je ni videti) razpihuje oblake in leze pod kožo.

Znova vstopim skozi vrata obzidja.

V hipu, ko fotografiram, se prižge lučka.

Cerkev mogočno in trdno stoji 

in čaka.

Želim si zadržati ta trenutek 

v času...

("Verweile doch! Du bist so schön...")

Lepa je ta cerkev. Ne vem niti, zakaj me je že od nekdaj privlačila.

Morda zaradi nenavadnega zvonika? 

Ali zaradi zavetnika sv. Daniela?

...kakor koli, dolgo sem si želela priti v Štanjel in to cerkev. 

Pred leti sem si kupila razglednico s fotografijo in jo imela v likalnici...

In potem sem lani spoznala Nonota, 

ki mi je vrnil mojega Ajto na nek nenavaden način.

Bila sem ob njem do konca, 

do tistega nevidnega prehoda 

iz zemeljskega časa

h Gospodu,

v Njegov večni Čas.

On je odšel, jaz pa sem (še) tu, po letu dni.

In tega šestega oktobra 2017. leta Gospodovega, 

sem bila pri sveti maši v Štanjelu.

Bila je hvaležen spomin na Nonota, ki se je pred mnogo leti rodil v teh krajih, 

ki so (zame) obstajali le na lepih fotografijah.

V zgodbi svojega življenja in smrti mi je podaril ta dan,

ta kraj in čas prostor;

ki sva  si ga delila eno pomlad in poletje in še malo v toplo jesen.

O čudovita in ljubeča Previdnost!