La Loba

Ona, ki ve

Petje, nenavadno, kakor indijansko, je prišlo iz mene.

Bil je 'ne moj' glas, tuj 

in vendar je prihajal iz mene.

 Je moja duša meni tuja?

Če je petje glas duše.

Zelo stara žalost je (bila) 

v tem glasu.

In v nekem hipu sem začutila vznemirjenost v mojem ženskem,

kot bi se me nekaj ljubečega dotaknilo.

Kot bi moje telo rahlo zazvenelo.

Kot nekoč, 

ko je še znalo,
 želelo, 

hrepenelo.

Živelo.

Petje nad kostmi.

Oživljanje kosti.

Kdaj že sem v pesmih zlagala svoje kosti in težila Marini Abramović, da si sposoja goveje kosti... toda ona je umetnica...

jaz pa nočem,
ne znam
a moram
peti.

Zelo globoko se me je (zdaj) dotaknilo.

Morda je njen glas, 

ki me je (včeraj) pretresel, 

ko sem jo poslušala.

Redko kateri ženski glas mi je všeč.

Ker ni 'pravi'.

Njen pa je, tako pomirjujoč, tako živ in blag in močan hkrati...

Danes ta starka zbira kosti v tebi.

Kaj obnavlja?

Dušno sebstvo je, graditeljica dušnega doma.

Ročno oblikuje in prenavlja hišo.

Dušo.

Kaj gradi zate?

Tudi v najboljšem od svetov se mora duša od časa do časa osvežiti.

Podobno kot bivališča tu, na jugozahodu, se nekaj olušči, nekaj odpade, nekaj spere.

Vedno je v bližini stara, okrogla ženska, obuta v natikače, ki treska zredčeno blato na stene kolibe.

Meša slamo in vodo in zemljo in tleska mešanico na zidove, da jih zgladi.

Brez nje bi hiša izgubila obliko.

Brez nje bi se po močnem dežju sesedla na kup.

Varuhinja duše je.

Brez nje izgubimo obliko.

Pravijo, da so ljudje, ki nimajo dostopa do njene oskrbe, brez duše ali so obsojene duše.

Oblikuje hišo duše in jo ročno gradi.

Nosi star predpasnik.

Njena obleka je spredaj daljša kot zadaj.

Copota naokrog.

Ustvarja dušo, redi volkove, varuje vse, kar je divje.

Kako se vse nenavadno na kup zlaga. Sanje o avtomobilu, ki naj bi bil dom za mater in otroka in jaz rečem, da ni, da otrok mora biti doma, v hiši.
In potem stavek, da se trudi vžigati star avtomobil, da bi zdivjala v osvetljeni del psihe...

Pa vrata danes, sneta s tečajev, neuporabna, očitno namenjena za proč, ker jih čistim vsega, bel lak je pa še mehak in vidi se, kako na debelo je namazan in zadnja plast se ni utegnila niti dobro posušiti, pa je že konec z njimi...

Približajte se k starim, od vremena zdelanim vratom in potrkajte.

Evo, meni še trkati ni treba. So že sneta vrata. In sem že notri, v starem, plesnivem, podzemnem bivališču. Ki je bilo nekoč lepo, zdaj pa že dolgo vse propada.
A jaz vztrajno 'vidim' in prepričujem tisti fino in zoprno žensko, kako bi se dalo vse lepo prenoviti.ž
Samo strašno veliko dela bo.
In kar malo preveč ljudi se mota tam naokrog.

Citati, v poševni pisavi, so iz knjige Clarise Pinkole Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi.

Foto: Internet