Minil je teden in kot je bilo v naravi prekipevanje obilja, tako tudi v vsakdanjem življenju.
Tako zelo imam rada ta čas.
Ko še ni vse 'dokončano',
ko je toliko vsega v pričakovanju in vendar je upanje.
Življenje.
Včasih ga občutim s takšno močjo, svojega in tistega,v katerem bivam.
In hkrati je toliko bolečine, zlomljenosti.
Ja, rojevanje novega življenja je lepota in čudež
in bolečina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar