3.april 2017
Včasih zaidem v popolnoma neznan konec Ljubljane.
Iščem ulico in najdem magnolijo.
Čudežno, novo, upanja polno.
Vse to v nebo razprto cvetje.
Radostno ptičje petje.
Sonce, ki preseva sočno žilnate cvetove
drobne mlado zelene listke,
veter, ki (o)sveži zrak..
Ustavilo me je kosovo žgolenje.
Sedel je na veji, sredi razkošja rožnate in pel...
Odletel je, jaz pa sem obstala
in dihala nežni, sladki vonj.
Barve novega, starega življenja.
Bil je lep dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar