Skoraj spominska odeja

Skoraj spominska odeja, začetek

Pisati o šivanju?

Nič novega, a vendar: besedi tekst in tekstil sta tako zelo sorodni...

Pri tkanju s prepletanjem niti nastaja blago. Določena razporeditev niti da določeno teksturo blaga.
Pri pisanju s sestavljanjem posameznih črk nastanejo besede in te, postavljene, sestavljene v smiselno (ali pa tudi ne) zaporedje, tvorijo stavke..., stavki pa daljši ali krajši tekst...
Razporeditev besed in stavkov določata teksturo besedila...
A za pisanje je treba znati tudi brati. Velikokrat med vrsticami...
In čeprav je tkanje pradavno opravilo, zahteva znanje in veščine...

Kaj reči o šivanju spominske odeje?
Sestavljena je iz koščkov blaga, ki so iz različnih koncev prišli do mene.

Všeč so mi krpanke, kot slovenimo patchwork odeje. 
Tiste, ki so jih nekoč delale ženske iz ostankov, pretežno ročno. 
Prvo sem naredila, seveda precej poenostavljeno, za mojo sestro, pred skoraj 33. leti. 

Glavni protagonisti v filmu Hair (foto; internet)

Navdih je prišel menda po filmu Hair. Spominjam se predvsem glasbe in odbitih oblačil in pisanih barv. Bila je tako zelo lepa pravljica o življenju in gibanju, ki je spreminjalo svet... Tisti prizor na koncu, množica mirovnikov v Washingtonu, pisana množica ljudi... ne vem...


Spominska odeja iz naslova ali kar pač že bo, nastaja morda malo po Butalsko; če bo špičasto, bodo vile, če bo okroglo, pa lopata ali tako nekako...     
  Rada sestavljam drobne kose blaga v večje in se čudim, kako se določene barve in vzorci ujamejo.  
In iz skoraj neuporabnih koščkov nastaja nekaj novega, lepega... 

Edini motiv ali osnovna struktura je bila želja izdelati nekaj v kombinaciji rožnate in bež barve. In rožnatih vrtnic, takih staromodnih. 
Ne vem, zakaj se mi je zdaj, po doooolgih letih, rožnata spet vrnila med ljube barve. V resnici se sploh ni vrnila, prišla je skoraj na novo, ker je nikoli nisem marala. 

In počasi nastaja... in mi postaja všeč. 
Ko sem jo oprala, sem najprej morala 'počistiti' stotine niti, ki so se pri pranju scufale.
To je spodnja stran, pripravljena na likanje.

Zdaj sledi vezenje in dokončevanje. Ne vem, kaj bo še sledilo, ker se mi tudi to vedno sproti 'dogaja'. 

Dobesedno nastaja pred menoj in jaz samo šivam. In tako vse skupaj traja malo dlje, ko vmes likam in režem in tudi, čeprav z muko, param...

Ob levem robu, ob traku iz vrtnic, se 'sveti' kos poročne obleke (čipka na satenu)

To pa je lice. Spet ena lepa dvojna beseda. Rožnato lice ;) 

   

In zakaj Spominska ali Skoraj spominska odeja?

Ker se za spominsko odejo uporabi dele kakšnih odsluženih a dragocenih oblačil.

  Tu sem kot dragocene uporabila tri koščke mamine prelepe poročne obleke. Ostali so, ko sem jo predelala v poročno obleko za sestro. 

  Pa rožnati damast, ki je bil nekoč naš 'talepši' namizni prt in ga je mama ročno zarobila.

Ostalo so le lepi ostanki. 

Vrtnice imajo svojo skrivno zgodbo. 

Nekoč so bile poletna obleka, ki se ni imela časa postarati. 

Našla sem jo namreč na vrhu kupa oblek ob smetnjaku, prav blizu tiste ograje, o kateri sem pisala v postu Spominjanja. 

Bilo je veliko vsega, predvsem oblačil, kar tako in v vrečah... verjetno je kdo podedoval stanovanje od tete in je moral pospraviti... 

Obleka je bila sešita doma, ne ravno najbolj vešče. A je bilo videti, da ni bila velikokrat uporabljena...

Dolgo sem se obotavljala, preden sem se opogumila in jo vzela. In jo potem skrbno oprala...

In že nekajkrat vpletla te vrtnice v kakšen izdelek. 

Tukaj sem jih poleg koščkov uporabila tudi za aplikacije... 

Želela sem nežne, spokojne barve. Iz minulega nekaj novega, v času.

In tista odeja izpred 33 let še obstaja in znova služi svojemu namenu. 

Na njej se kobaca moja mala nečakinja.