HVALA

Sobota pred zahvalno nedeljo, 6.11. 2016

Mnogo tega bi morala prinesti pred oltar, a je večina dobrega, ki sem ga bila deležna v tem letu, nevidna. 

A kar je storjeno v Ljubezni, ostane za večnost.

September

se je začel sončno, žareče, pričakujoče.

Te cvetlice sem poimenovala Japončice, 

še preden sem izvedela za njihovo prelepo ime: Kozmeje (zanalašč pisano z veliko začetnico), 

 (nekje sem videla fotografijo Japonske pokrajine z morjem teh cvetlic).

In zame so še vedno Japončice, krhke, ljubke.

Pred mnogo leti sem jih v Botaničnem vrtu prvič srečala žive in narabutala nekaj semen.

Naslednje poletje so cvetele na balkonu, vse žareče in lepe.

Menda se jim strokovno reče Cosmos Sulphureus,

po naše oranžne kozmeje.

Že dolgo jih ni več na mojem balkonu, so se pa naselile na vrtu na Goričkem...

Tale na fotografiji je zrasla na Gorenjskem.

Na cesti, v razpoki asfalta.

Dobro, da je ob robu in da je cesta dovoz do hiše...

Vsako jutro se je znova razveselim.

Vztrajno in žareče se obrača k soncu.

Taka je bila prvega septembra letos, okoli osme ure.

Sophie's Universe CAL 2015 (part 1-7)

 Ne vem, kako jo naj fotografiram... in kakor da je izgubila nekaj barvne intenzivnosti...

In zdaj sledi še kar nekaj barvnega vozlanja :), ki kar vleče naprej. Se veselim končnega rezultata in tudi vmesni čas je prijeten na pogled.

Mi pa ni jasno, kako more kdo 'pogruntati' tak vzorec? 

In meni ne bi uspelo brez pomoči videa. 

Tudi zaradi takšnih reči imam rada internet.

Julij

Lahko je v modrem. 

Ali v belem.

Diši po pokošeni travi.

In dišijo plamenke.

Vse barve.

Vse se je začelo z vrtom

Vrt.

Cvetlični, dišeči, divji.

Med zidom, transformatorjem in zelo prometnem križišču, v Šiški, v Ljubljani. 

'Odkrila' sem ga nekega popoldneva.

In sem (bila) očarana.

In nostalgična.

Kdo ga je zasadil...?

ALELUJA! ALELUJA! ALELUJA!

Če naučimo žensko brati,

je to tako, kot da bi strupeni kači dolivali strup.

To je menda zapisal starogrški komediograf Menander.

Ne vem, kaj naj si mislim o tem (stavek sem prebrala pred tedni v Sobotni prilogi in me je nagovoril).
O časih, o možeh in ženah iz davne, a domnevno visoke civilizacije.

Mene so (na)učili brati. No, nekaj tisoč let pozneje.
Brati in pisati me je učil moj ajta (dedek).
Nekaj je dodala šola.
In veliko branja so me naučile knjige.
Hvaležna sem za skoraj vse prebrane besede.

In če me nihče ne bi naučil brati, ne bi mogla prebrati niti tistega stavka iz začetka zapisa.

A ko je besed preveč, 

pride, 

nežna in mehka, 

glasba.

In za njo tišina.

Dolga tišina.