Spirala: 2018

četrtek, 20. september 2018

Moby 'Lie down in darknes'

Včasih zmanjka vsega, še besed.

Glasba je za vse čase,

edina prava izbira,

ko zmanjka besed.

In tišina, seveda.

sobota, 12. maj 2018

Deklica z rastočo knjigo

Še vedno rastem iz večnih bokov zdrave zemlje, Saša Vegri

Brižinski spomeniki

11. maj 2018

NAVJE

sobota, 28. april 2018

Iris, Aleluja

Tako zelo rada imam irise, perunike.

Poleg vsega ostalega cvetja, ki je zdaj v polnem razcvetanju, so mi irisi ali bradate perunike, še posebej pri srcu.

Morda zaradi edinstvene barve (ki ji in vsem drugim cvetnim barvam, moj telefonski fotoaparat dela krivico).

Modro vijolična je le ena od množice barv, v katerih cvetijo.

A meni je ta še najljubša, domača.

To vrsto je (bilo) mogoče najti skoraj v vsakem vrtu (razen v našem) ali bolje rečeno, ob vrtu, ob poteh, na revnih, suhih tleh...

In tako sem jih najprej, kot majhna deklica, občudovala pred nekoč najpremožnejšo hišo v vasi. Bilo jih je ogromno, rasle so ob cesti in hodila sem mimo, sem ter tja in jih gledala...

in poleg vsega so tako nežno nežno dišale.

In oblika cvetov!

Kako se napravlja in pripravlja, vsak cvetni listič posebej. In je občutljiv na vsak dotik, še malo močnejši veter ga scefra.

Toliko vsega se zbuja ob tem pisanju in fotografijah. Premišljujem o tistih pomladih, ko sem bila še sama pomladna...

Spomin je selektiven.

Morala sem vprašati sestro, kako rečemo perunikam, irisom v goričansko/prekmurskem jeziku (že predolgo živim na Kranjskem ;)).

ALELUJA!

"Jaaa, Aleluja!",

sem vzkliknila od veselja.

Seveda! Kako sem vendar mogla pozabiti takšno ime!

Torej:

ALELUJA.

Aleluja/e cvetijo na našem vrtu :)

Lani sem našla nekaj rizomov z drobnimi listki, v kotanji ob cesti pred hišo. Tam je globoka senca in videti je bilo, da se trudijo preživeti.

Izruvala sem jih in presadila na gredo ob hiši.

Letos so zrasle visoko, ker iščejo sonce. Prostor je namreč osončen le do kakšne tretje popoldan, a dan je v tem času še dolg...

Torej jih moram še enkrat presaditi, tokrat nekam, kjer se jim bo treba stegovati za soncem.

A sem presrečna, da so zacvetele.

In jih gledam, od daleč, od blizu,

duham neopisljivi a prepoznavni parfum...

in se veselim teh dni.

Tako razkošnih, bogatih s cvetjem, cvetjem, zelenjem. In sem že skoraj pozabila na strašno in neskončno zimo, ki je za nami.

Pred leti sem imela poster van Goghovih irisov nad delovno mizo.

Zdaj jih imam,

žive,

sočne,

krhke,

magične,

pred seboj.

ALELUJA/E!

torek, 24. april 2018

Visoka pesem

Moj ljubi spregovori in mi reče:

Vstani, moja draga,

lepotica moja, odpravi se,

ker glej, zima je minila,

deževje je ponehalo, prešlo

Cvetice so se prikazale v deželi,

čas petja je prišel

in glas grlice je slišati

v naši deželi.

VP 2, 10-12

ponedeljek, 16. april 2018

April

Magnolija. Je mogoče biti tako lep???

Nedelja popoldne, tik pred dežjem. Svetloba je nenavadna, srebrnkasta, mračna.

Tako zelo si želim zadržati lepoto, ki me obdaja. Sonce je nekje za vso to slepečo staro srebrnino in ni mogoče narediti fotografij brez fleša in še tako so barve čisto mimo resničnega.

(Vonj) cvetoče češnje.

V spominu na otroštvo cvetijo tudi divje češnje.

Bili sta dve drevesi, na robu gozda, tik ob našem sadovnjaku. Njuna vrhova sta segala nad vse ostale krošnje in spomladi sem ju videla z moje klopce pred hišo... vonj je bil nežen, sladek in poln.

Vinogradniška breskev. Z malo manj razkošnimi cvetovi, ki rodijo preprost a žlahten in dišeč sadež.

Hortenzija. Razkošna v vseh časih.

Hrušica. Težko pričakovana. Izpod zelenja, zmečkanega od snega in dolge zime, požene mirijade modrikastih zvončkov. Paša za čmrlje, oči, drobne žuželke, ki jim ne vem imena...

torek, 10. april 2018

Brati je možno marsikaj. Tone Pavček

Pozdrav na vhodu v oddelek za otroke knjigarne Konzorcij

Pomlad je in vendar so dnevi rahlo sivkasti in primerno osvetljeni, da lahko berem, pletem...

A raje bi bila zunaj, na vrtu. Se dotikala zemlje, sadila, sejala drobcena semena, zavestno vdihovala nezamenljivi vonj vijolic, ki se v urah pred dežjem dviga s sveže zelenečih vrtnih tal, lovila v nosnice veter, ki prinaša sladki duh razcvetelih ringlojev)...

Težko, zelo težko je bilo biti v sobi spomladi, ko sem bila otrok.

Zdaj ni prav veliko drugače. Ni mi več treba 'sedeti za knjigami', a to rada počnem. Posebej še, ker ni treba nikamor iti in sem lahko povsod...

...in potem pogledam skozi okno, stopim skozi vrata in se čudim znanemu, a vsakič čisto malo drugačnemu svetu, ki v njem živim, (tudi in predvsem) ko ne berem knjig.

Nekdo je napisal nekaj, kar je z novim osvetlilo moj pogled.

In za hip je moje življenje, moja 'knjiga' postalo dobro in...je prav, da sem tu, kjer sem...

A največkrat se je zbudilo otročje (ne otroško) hrepenenje, želja, da bi bilo moje življenje takšno kot piše v knjigi...da bi slišala tista drevesa, ki so šumela tam, videla širne cvetoče travnike, hodila po ulici med do neba segajočimi stolpnicami, se s kolesom podajala na najvišje planote sveta, vonjala španski bezeg za ograjami starih mestnih vil,

pila dišeči čaj iz lahnih porcelanskih skodelic v sobi, do stropa obloženi s knjigami, prepisovala stara pisanja v čudoviti pisavi, z gosjim peresom (!!)...

...in seveda bila pogumna, vesela, močna in odločna kot v knjigi.

No, lahko bi bila tudi plemenito žalostna ;) in seveda lepa...