torek, 6. december 2016

Hrestač v Mariboru (Adventni koledar)

Hrestač, SNG Maribor

Balet ni ravno nekaj, kar bi imela rada tako, da bi hodila na predstave.
V resnici mi je klasični baletni ples zelo tuj, kar malo izumetničen.
A vedno, ko nekaj, že skoraj kategorično, zavračam,
se zgodi kaj (majhnega),
da se odprem / me odpre,
za novo.
Da (si) dovolim, da me nagovori, pretrese.
In obogati.

Maribor, 2. 12. 2016

Bilo je, verjetno 1980. Niti ni tako pomembno.
Adventni, predbožični, pričakujoči čas zbuja tudi zelo stare spomine.
Na dogodke, ki so ostali globoko, 
a ko se v velikih, 
Svetih časih premikajo zemeljske plasti, 
pride na plano marsikaj...

SNG Maribor

Predstava Hrestač v Mariborski Operi.
Ki je seveda 'železni repertoar' vsake spodobne operne hiše v tem času.
In je že dolgo tako,
tudi, ko sem bila jaz mlada, 
zelo mlada... (precej mlajša od plesalke na fotografiji :)).

Posnetek iz predstave Hrestač, SNG Maribor


Zgodilo se je torej nekega davnega decembrskega večera, v SNG Maribor,
na abonmajski (za šole) predstavi baleta Hrestač.

Notranjost SNG Maribor

 Zgodila se je čarovnija,
 kot se (še) vedno (z)godi v gledališču.

Nekaj magičnega, 
neopisljivega je biti deležen žive predstave
 in glasbe.
Sedela sem v parterju, v 1. vrsti, tako da sem bolje videla glasbenike kot plesalce. 
Ker so me glasbeniki in glasba vedno močno nagovarjali, ker mi je glasba bližje,
takrat na plesalce nisem bila posebej pozorna...

A bilo je močno občuteno.
In bilo je lepo... 
in za zmeraj :)

Danes me je na FB našlo nekaj o Čajkovskem, o njegovi depresiji. Ki o njej nisem vedela, sem pa slutila v njegovi glasbi čutečo/depresivno(?) dušo.

 Tako sem pristala na YT, da ga spet malo 'slišim'.
In kot se to pogosto zgodi, najdem nekaj, 
česar nisem iskala ;):

Glasbo,
nevsakdanjo,
 tako zelo sodobno in hkrati skoraj nezemeljsko,
kjer je uporabil nov instrument celeste.



In Plesalko, 
ki odpleše ples Sladkorne vile iz Hrestača s takšno ljubkostjo in močjo hkrati, 
da me je čisto prevzelo.
Prvič v življenju sem bila ganjena ob gledanju plesa.

Nina Kaptsova.
Kaj bi šele bilo, če bi jo mogla kdaj videti v živo... 
če pride kdaj v Ljubljano ali Maribor ;), bom šla na njeno predstavo...
Do takrat pa tale posnetek:


In ja, pogledala sem skoraj vse posnetke njenega plesa.
Pretresena sem, 
kako je lahko 'izumetničen' ples 
resničen.






P.S. Pogledala sem nekaj različnih plesov Sladkorne vile, različnih plesalk. In 'pametno' ugotovila, da je to eden zahtevnejših baletnih solo plesov. Niti eden/ena me ni prepričala...
    Ne omalovažujem, ker si še predstavljam težko, koliko truda in dela in napora in vsega.... je vloženega v ples, ko je to poklic, služba.
   Ne sodim, katera je boljša, to še najmanj. 
Mislim, da je tudi s tem tako 
kot je v življenju; 
nekdo je pač vedno bližje tvojemu srcu. 








nedelja, 4. december 2016

CHAOS OF THE WORLD (Adventni koledar)

Hvala, TOMO KRIŽNAR.
Hvala obema novinarjema in avtorjem filma.
Hvala vsakemu, ki sliši s srcem.
Film, ki pomaga očiščenju odvečnega v adventnih dneh.

                                                                 

sreda, 30. november 2016

Pismo Očetu za rojstni dan

Angelska nedelja je
in jaz sem tako oddaljena
od Tebe.
Berem iz zvezka, začetki pisanja 2004 in se čudim - sem to res jaz pisala?

Cveteti v najvišji oktavi :)


kot tisti slak, ki sem ga poimenovala po Gregorju Strniši.

 TI!

Ne morem izpovedati  
 nemoči, 
ki me zaliva, preveva.
Močno.
Kot nekoč,
ko sem z otroškim zaupanjem
verjela, 
da bom postala (poleg ostalega ;), še) kirurginja :) :) :)

Ti pa mi nisi zaupal 
skalpela in zaresnih človeških teles.
Nisi mi zaupal
 velikih in učenih knjig
in mikroskopov za drobno in teleskopov za bližino oddaljenih zvezd.

Dal si mi šibko desnico in nekaj gosjih in drugih peres.
Dal si mi mivko in korenine dreves.
Dal si mi svinčnik in zvezek brez črt.
Dal si mi črke, Besedo in vrt.

Dal si mi nit in ostanke blaga,
ki ga je polna Tvoja tkalnica.

Namesto šivanja žil in tkiv in tetiv,
namesto čistega reza v telesa,
sem šivala krpanke in rezala, rezala, rezala
brez načrta in vzorca,
iz tihega, davno potopljenega besa
in lomila pretrda peresa.

Kam naj dam vsa ta čudna in nepotrebna ročna dela?

Koliko časa, 
razrezanega na koščke,
na trenutke lepote in mesece teme...
...krpanka je neskončna.

To je delo brez začetka,
delo Tvojih rok.
Ves material je sposojen od sveta, ki sem vanj rojena.
Vse je Tvoje.
Vse je Tvoje?
Tudi tiste stare krpe iz družinske skrinje
in preperele čipke poročne obleke?


Jutro je blago 
danes
in ptice so zveste
v svojem popolnem življenju slavljenja.
Vse, 
vse je Tvoje.
Vzemi torej.
Vzemi in sprejmi 
mene.
Grešno, grešno, grešno in zagrenjeno.
Prestrašeno, nemočno, obupano,
osamljeno in zaigrano.

Vsi se obračajo name,
vsak tujec na cesti me vpraša za pot.
In znam povedati
- in če ne gre drugače, z očmi in nasmehom in z rokami -
in potem grem dalje, 
svojo pot-
ki ne vem, kam vodi.


A Ti si menda ves čas z menoj???

Pravijo mi,
da me nikoli nisi zapustil.

Jaz pa ne najdem Tvojih sledi
v svojih spominih.

Ne vem točno, 
kdaj si odšel.

Ali pa sem bila jaz,
ki sem odšla?

Ker sem vedno, vedno, vedno odhajala
(in nikoli zares odšla).

Ali pa so odhajali drugi. 

Komaj sem se koga, 
po dolgem hrepenenju
dotaknila,
se videla 
v njegovih očeh in on v mojih -
je ta odšel...

Kot bi prišel v moje življenje
samo zato,
da vpraša za pot.

Jaz pa,
kot bi se vselej znova vračala
 na začetek,
kjer je bilo vse mogoče
in zdaj ni mogoče 
nič več.
Nimam moči.
Ne poznam poti.

In so prišli.
In so odšli.

In Ti?
Ti si 
zvest.
A Te ne vidim.
Ne morem Te objeti.
Ne zadržati.
Prosim. 
Oče.
Pomagaj mi.
Vstati.







                                                                       4.9.2016




Miklavž piškote peče (v Ljubljani) (Adventni koledar)

                                                                         30. november, 2016








In še ena, proti Grmadi in Toškemu čelu:


Andrej Rubljev + Andrej Tarkovski (adventni koledar)

SVETA TROJICA ali Obisk pri Mamrejevih hrastih, Andrej Rubljev

Meni najlepša in najljubša ikona.




Kratek pogled na Lepoto, ob Glasbi

Danes, ko goduje apostol, sveti Andrej, se spominjam dveh, Bogu (in meni in mnogim) ljubih Andrejev.
In seveda hvaležna za vse Andreje v mojem življenju.




Zaključek filma Andreja Tarkovskega o Andreju Rubljovu.




torek, 29. november 2016

Pomladne sanje (Adventni Koledar)

Včasih dolgo traja, da kakšno stvar zaključim.
Ampak Miklavžu se že mudi...




Zdaj, ko imam poškodovano desnico, pa sem čisto onemogočena.



Pa vendar lahko kakšno reč naredim, tudi z levo roko.
Npr. s pomočjo šivalnega stroja všijem zadrgo v povšter, ki je čakal v vrečki že od pomladi.



Za bralni kotiček

torek, 22. november 2016

Gregor Strniša, Jedca Mesca (1982)

Vedno,
 ampak res vedno, ko zagledam cvetoči slak, 
se spomnim na limonov sladoled.

Odkar sem pred enajstimi let prvič prebrala Gregorjevo pravljico Jedca Mesca, vidim slak (tudi) tako.
In mi je še lepši in bližji.
Nekaj fotografij cvetočega slaka je nastalo prav zato, da podelim delček pravljice.

7. julij 2016, popoldne, Šentvid nad Ljubljano.
Čakanje na mestni avtobus št. 1 (ki zna biti zelooo dolgo v počitniških dneh).

Betonska ograja, 
lepo oblečena v bršljan 
in v tistih dneh tudi v slak...






Daleč za hribom - ne za tem hribom, ki ga zagledaš na obzorju, ko prideš iz mesta, a še zmeraj za njim - za zmeraj novimi in novimi hribi,
stoji za zadnjim hribom hiša.
Ni več hiša, bolj podrtija.
Še podrtija to ni več.
Vso grobljo je prerasel slak,
navzkriž,
podolgem
in počez.
Zdaj je samo še zelena gomila na drugi, senčni strani hriba.
Do tam sem nekoč prišel.
Zadnja vejica slaka odhaja,
maha z groblje
gor v zrak,
sapa jo nosi pod nebo...


Bilo je nekoč v starih časih,
ko so na kmetih še pekli kruh sami,
v velikanskih kmečkih pečeh.
Za hribom sta v hiši z visoko streho 
- bila je kot kosmata kučma -
živela sestrica in brat.
Vsak dan sta zjutraj pogledala v peč.
Skoz odprta vrata sta gledala noter.
Notri pa je bila še tema,
samo najbolj črna noč,
ne zvezd ni bilo,
niti Mesca.
Še Zemlje ni bilo več v črni luknji.

Tema ni imela ne konca ne kraja.
Zvečer pa,
ko je bila v nji žerjavica,
je tudi tema dobila strop,
sajaste stene
in svetle zvezde.

Iz peči je prišel včasih hlebec,
kot velik Mesec iz noči.


Potem sta sestra in brat sedela visoko pod streho na balkonu.

 Čez balkon je plezal slak.

Slak je imel hladne bele cvete,
kot same limonove sladolede.


Tu sta vsak večer čakala Mesec. 
Mesec pa včasih ni prišel.
Kadar ni nič Mesca, je ves večer ko v črni peči.
Tipata z balkona v kamro, čez noč se jim nič ne sanja.



Ko čez smreke spet seže Mesec,
pa reče sestri veliki brat:
- Kaj  ni takšen, kakor hlebec?
- Ali pa kepa sladoleda, odgovarja sestrica, rada bi ga pokusila!


- Pa ga pokusiva! reče brat, stegne roke, seže v Mesec.
Za bratom poseže sestra v noč, prime hlad in ga da v usta.
Sestra še in še posega, pokuša v ustih okus Mesca.
Še zdaj vidimo na Luni polno sledov njunih prstov.


-Kot limonov sladoled,
 reče na koncu sestrica.

- Kje pa, 
reče veliki brat, 
kot košček kruha, ne, drobtina
- na jeziku nimaš nič, 
komaj pokusiš, že več ni.



- Okus ima kot sladoled, 
trdi njegova mala sestra, 
na jeziku se stopi! 
Škoda, da se raztopi,
preden si ga prav poskusil.

- Kako pa ti lahko to veš,
si kdaj že jedla sladoled? 
vpraša brat
- brat ima prav:
takrat je bilo sladoleda še malo,
tako daleč za hribi pa ga ploh ni bilo...


Fant, ki je samo enkrat,
kot fantek,
začutil v ustih
na nebu 
in v grlu,
hladni, sladki okus Mesca,
kot košček sredice črnega kruha
- tak fant je zmeraj odprte glave.




Deklica,
ki je vsaj enkrat,
kot punčka,
okusila v ustih,
na jeziku,
na nebu,
Luno,
tako hladno in lahko,
kot limonov sladoled
- ta dekle ostane lahkih nog,
da bi plesala vse noči,
pa ni zato zjutraj čisto nič trudna.
Vsak ples vam takoj zapleše,
ne da bi se ga učila
- zapleše pa tako lepo,
kot da ta ples od zmeraj zna.


...

Gregor Strniša, pesnik






Zadnji dve fotografiji: Internet

ponedeljek, 21. november 2016

Bobbin lace ali klekljanje / čipkanje (v različnih 'jezikih')

23.junij 2016


Lepota.




Bil je en tak nenavaden junijski dan, že od jutra.
Predpraznično vzdušje  v prestolnici.
In ko sem zvečer prišla v mesto (kot rečemo Centru Ljubljane tisti iz Šiške in ostalih 'okoloških' ;) krajev), sem padla v prizor, ki sem ga po dečkih ujela na 'fototelefon'...




Skupina madžarskih mojstric...


Kakšna je zgodba?

Od kod je vzorec?





Nekakšna tiha radost je prevevala tisti poletni večer na Prešernovem trgu in Tromostovju.
Bilo je prijazno, spokojno, domače;
 občutki, ki jih na tem prostoru nisem še nikoli doživela.





Težko sem se odločala med fotografiranjem in strmenjem in čudenjem nad spretnostjo človeških rok.




Nemogoče slaba fotografija krhke čipke.



Anglija malo drugače.





Ljubljanka kot (menda) nekoč ;)

Nisem vedela, kako zelo pisan je (klekljarski) svet. 
Bil je to spremljevalni dogodek 17. svetovnega čipkarskega kongresa, ki se je junija 2016 odvijal v Ljubljani. 

sobota, 12. november 2016

Trenutki v Velikem času

Listam po albumu fotografij na telefonu.
Preproste so, 'moje, narejene zame'.
Veliko jih je navidez zelo podobnih. Razlikujejo se le v podrobnostih, ki včasih fotografijo skazijo ali pa jo naredijo posebno, nenavadno.

Kakšna me nagovori močno in mi je domača, jasno se spomnim trenutka, občutja.
Druga zbudi začudenje, presenečenje... 
saj res, pozabila sem...

Čisto počasi se bom sprehodila skozi
in se skušala spomniti,
kaj je bilo tisto,
kar sem resnici hotela ujeti, shraniti za zmeraj, za spomin...
Zadržati čas...


...nedeljsko jutro...


24.julij 2o16
Kako dragocena so jutra, ki se začnejo počasi, tiho in rahlo.
Ki dopustijo, da se vse dogaja v svojem času, sproti. Brez morati to in ono in ono...
Ki neopazno preidejo v dan, nevidno, kakor svetloba nežno...



O tej prelepi hvalnici pa kdaj drugič...











petek, 11. november 2016

Leonard Cohen (pomlad, ki je prešla (v večno))

Berlin.

Bil je torek, 27.april 1993.


Na poti skozi Tiergarten 








od (tedaj še) Kongresshalle



nekam, kjer smo pustili avtomobil.




Bila je ograja. 
Ne vem, kakšna, a spominjam se plakata na njej.


In zelo jasno se spominjam želje.
Ki je ostala želja.

V hvaležen spomin.




Fotografije so z interneta.



HVALA


Sobota pred zahvalno nedeljo, 6.11. 2016
Mnogo tega bi morala prinesti pred oltar, a je večina dobrega, ki sem ga bila deležna v tem letu, nevidna. 
A kar je storjeno v Ljubezni, ostane za večnost.







nedelja, 4. september 2016

September

se je začel sončno, žareče, pričakujoče.





Te cvetlice sem poimenovala Japončice, 
še preden sem izvedela za njihovo prelepo ime: Kozmeje (zanalašč pisano z veliko začetnico), 
 (nekje sem videla fotografijo Japonske pokrajine z morjem teh cvetlic).
In zame so še vedno Japončice, krhke, ljubke.

Pred mnogo leti sem jih v Botaničnem vrtu prvič srečala žive in narabutala nekaj semen.
Naslednje poletje so cvetele na balkonu, vse žareče in lepe.
Menda se jim strokovno reče Cosmos Sulphureus,
po naše oranžne kozmeje.

Že dolgo jih ni več na mojem balkonu, so se pa naselile na vrtu na Goričkem...

Tale na fotografiji je zrasla na Gorenjskem.
Na cesti, v razpoki asfalta.
Dobro, da je ob robu in da je cesta dovoz do hiše...

Vsako jutro se je znova razveselim.
Vztrajno in žareče se obrača k soncu.

Taka je bila prvega septembra letos, okoli osme ure.

torek, 26. julij 2016

Sophie's Universe CAL 2015 (part 1-7)

 Ne vem, kako jo naj fotografiram... in kakor da je izgubila nekaj barvne intenzivnosti...































In zdaj sledi še kar nekaj barvnega vozlanja :), ki kar vleče naprej. Se veselim končnega rezultata in tudi vmesni čas je prijeten na pogled.
Mi pa ni jasno, kako more kdo 'pogruntati' tak vzorec? 
In meni ne bi uspelo brez pomoči videa. 
Tudi zaradi takšnih reči imam rada internet.

torek, 12. julij 2016

Julij

Lahko je v modrem. 



Ali v belem.


Diši po pokošeni travi.

In dišijo plamenke.

Vse barve.