Nova pomlad

In če je vsaka nova pomlad nova priložnost, 

je tudi možnost, 

da novo uporabi za rast staro in odmrlo?

Nič novega.

Le dolga leta (pre)izkušenj prinesejo drobec spoznanja.

Dober dan, življenje!

14.2. 2019, nekje v Ljubljani, zagledam tole:

Še vedno sem tu.

Hvala, Tone Pavček. Ti veš.

Letošnja, malo manj puhasta mimoza (kot lanska, v povezavi)

 a meni tako zelo zelo dragocena.

Jutro, 14.2.2019, na poti v Ljubljano.

Eno od sporočil tistega dne.

Posadil jih je oče. Mi se jih veselimo. Hvaležni.

Februarska pomlad v kuhinji. Da lažje čakam tisto zunaj.

Prihaja. Zagotovo.

Zvončki in trobentice

in Marjana Deržaj, Beti Jurkovič ter Miško Hočevar, 

1958. in za zmeraj.

Moby 'Lie down in darknes'

Včasih zmanjka vsega, še besed. 

Glasba je za vse čase, 

edina prava izbira, 

ko zmanjka besed. 

In tišina, seveda.

Deklica z rastočo knjigo

Še vedno rastem iz večnih bokov zdrave zemlje, Saša Vegri

Brižinski spomeniki

11. maj 2018

NAVJE

Iris, Aleluja

Tako zelo rada imam irise, perunike.

 Poleg vsega ostalega cvetja, ki je zdaj v polnem razcvetanju, so mi irisi ali bradate perunike, še posebej pri srcu. 

Morda zaradi edinstvene barve (ki ji in vsem drugim cvetnim barvam, moj telefonski fotoaparat dela krivico). 

Modro vijolična je le ena od množice barv, v katerih cvetijo.

A meni je ta še najljubša, domača. 

To vrsto je (bilo) mogoče najti skoraj v vsakem vrtu (razen v našem) ali bolje rečeno, ob vrtu, ob poteh, na revnih, suhih tleh... 

In tako sem jih najprej, kot majhna deklica, občudovala pred nekoč najpremožnejšo hišo v vasi. Bilo jih je ogromno, rasle so ob cesti in hodila sem mimo, sem ter tja in jih gledala... 

in poleg vsega so tako nežno nežno dišale.

 In oblika cvetov!

Kako se napravlja in pripravlja, vsak cvetni listič posebej. In je občutljiv na vsak dotik, še malo močnejši veter ga scefra.

Toliko vsega se zbuja ob tem pisanju in fotografijah. Premišljujem o tistih pomladih, ko sem bila še sama pomladna...

Spomin je selektiven. 

Morala sem vprašati sestro, kako rečemo perunikam, irisom v goričansko/prekmurskem jeziku (že predolgo živim na Kranjskem ;)).

ALELUJA!

"Jaaa, Aleluja!",

 sem vzkliknila od veselja.

Seveda! Kako sem vendar mogla pozabiti takšno ime!

Torej:

ALELUJA.

Aleluja/e cvetijo na našem vrtu :)

Lani sem našla nekaj rizomov z drobnimi listki, v kotanji ob cesti pred hišo. Tam je globoka senca in videti je bilo, da se trudijo preživeti.

Izruvala sem jih in presadila na gredo ob hiši. 

 Letos so zrasle visoko, ker iščejo sonce. Prostor je namreč osončen le do kakšne tretje popoldan, a dan je v tem času še dolg...

Torej jih moram še enkrat presaditi, tokrat nekam, kjer se jim bo treba stegovati za soncem.

A sem presrečna, da so zacvetele. 

In jih gledam, od daleč, od blizu, 

duham neopisljivi a prepoznavni parfum...

in se veselim teh dni.

Tako razkošnih, bogatih s cvetjem, cvetjem, zelenjem. In sem že skoraj pozabila na strašno in neskončno zimo, ki je za nami. 

Pred leti sem imela poster van Goghovih irisov nad delovno mizo.

Zdaj jih imam, 

žive, 

sočne, 

krhke, 

magične, 

pred seboj.

ALELUJA/E!

Visoka pesem

Moj ljubi spregovori in mi reče:

Vstani, moja draga,

lepotica moja, odpravi se,

ker glej, zima je minila,

deževje je ponehalo, prešlo

Cvetice so se prikazale v deželi,

čas petja je prišel

in glas grlice je slišati 

v naši deželi.

VP 2, 10-12

April

Magnolija. Je mogoče biti tako lep???

Nedelja popoldne, tik pred dežjem. Svetloba je nenavadna, srebrnkasta, mračna.

Tako zelo si želim zadržati lepoto, ki me obdaja. Sonce je nekje za vso to slepečo staro srebrnino in ni mogoče narediti fotografij brez fleša in še tako so barve čisto  mimo resničnega.

(Vonj) cvetoče češnje. 

V spominu na otroštvo cvetijo tudi divje češnje. 

Bili sta dve drevesi, na robu gozda, tik ob našem sadovnjaku. Njuna vrhova sta segala nad vse ostale krošnje in spomladi sem ju videla z moje klopce pred hišo... vonj je bil nežen, sladek in poln. 

Vinogradniška breskev. Z malo manj razkošnimi cvetovi, ki rodijo preprost a žlahten in dišeč sadež. 

Hortenzija. Razkošna v vseh časih. 

Hrušica. Težko pričakovana. Izpod zelenja, zmečkanega od snega in dolge zime, požene mirijade modrikastih zvončkov. Paša za čmrlje, oči, drobne žuželke, ki jim ne vem imena...